Vsako nedeljo se zbiramo k obhajanju evharistije in se spominjamo velikega dne Kristusovega vstajenja za nas, krepimo se z nebeškim kruhom, da bi bili priče vstajenja. Hodimo za Jezusom, moramo ga oznanjati in postati kot on. Gospod je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje … Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,1–12). Ta Jezusova obljuba se je uresničevala še v času dejavnosti apostolov, kakor pripoveduje prvo današnje berilo iz Apostolskih del. Sam Peter se je čudil, »da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane« (Apd 10,44). Ko pa je videl to Božje delo, je rekel: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici« (Apd 10,35). Zlasti to: Bog sprejema tiste ljudi, ki znajo postavljati v življenje ljubezen. Sveti apostol Janez nas v današnjem drugem berilu uči: »Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. … V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jn 4,7–10).
V
zgodovini sveta so kristjani dokazali, da je Jezusove besede o Božji ljubezni
do ljudi mogoče udejanjati, a pod pogojem, da sledimo resnici. V današnjem
evangeliju Jezus namreč pravi: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste
ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). In prav tu velikokrat ljudje ne
razumejo Kristusovega sporočila. Hoteli bi živeti v ljubezni, ne pa sprejeti
resnice, ne sprejeti žrtve, ne izpolnjevati učenja Cerkve, ki je Kristusovo
telo. Pogosto teologi ali nepravi teologi predstavljajo svojo Cerkev brez
avtoritete papeža, brez zakramentov in posledično brez ljubezni. Zato občasno
Bog izbere preproste ljudi, tudi nepismene, da bi po njih svetu kaj sporočil.
Za naše odrešenje ne potrebujemo novih razodetij ali prikazovanj, a občasno Bog
sam izbere preproste ljudi, da bi nam pomagal, da bi opozoril svet na velike
družbene in ideološke pretrese, ki rušijo mir, pravičnost in solidarnost
prebivalstva sveta. Tako je Gospod hotel opozoriti na razglasitev Cerkve o
Marijinem brezmadežnem spočetju, ko se je Marija prikazala v Lurdu preprostemu
dekletu Bernardki Soubirous. Tik pred velikim pretresom v svetu zaradi
komunistične revolucije leta 1917 se je Marija prikazala v Fatimi trem revnim
pastirčkom, Jacinti, Luciji in Frančišku, ter povabila svet, naj moli za
spreobrnitev Rusije. Po sedemdesetih letih krute komunistične diktature, zaradi
katere je umrlo 100 milijonov ljudi, je ta ateistična in nasilna ideologija
izgubila svojo moč. Tudi Slovenija je, kot tudi moja domovina Poljska, doživela
strahote komunizma. Še vedno so žive rane, ki jih je povzročil ta sistem, in
danes se spominjamo svetih mučencev komunizma. Hvala Bogu, da je v prvi
fatimski skrivnosti poleg svaril tudi upanje, ko pove: »Na koncu bo moje brezmadežno srce zmagalo. Sveti oče bo Rusijo
posvetil meni, ta se bo spreobrnila in svet bo zaživel v miru.« Marijino
brezmadežno Srce je zmagalo tudi zahvaljujoč velikemu možu 20. stoletja,
neutrudnemu častilcu Marije, blaženemu papežu Janezu Pavlu II. Njegovo osebno
žrtvovanje, njegovo trpljenje in zvestoba evangeliju so osvojili srca vernikov
in tudi neverujočih oseb. Tako je domovina papeža Wojtyłe, Poljska, znana po
svoji marijanski pobožnosti, začela spreminjati komunistični svet v svobodno in
demokratično družbo z znanim sindikatom Solidarnošč. Neverjetno je opazovati –
medtem ko v zahodnoevropskih državah ljudje zapuščajo vero – kako se v Rusiji
po sedemdesetih letih ateizma ljudje vračajo v cerkve in tudi civilna oblast
uradno prosi za pomoč patriarhe in preproste duhovnike, naj blagoslovijo
njihovo dejavnost. To nas uči, da je Bog zvest in drži svojo besedo. Jezus v
današnjem evangeliju pravi: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam
jaz zapovedujem.« Res se lahko imamo za Kristusove prijatelje, nismo
pripravljeni živeti samo po zapovedih, ampak spoštovati postavo Cerkve, biti
pobožni in pokorni učenju svetega očeta, poslušni njegovim smernicam, kajti
Jezus ga je postavil, da bi bil porok edinosti in bi potrjeval svoje brate v
veri. Med komunizmom so si civilne oblasti prizadevale jemati papežu dober
glas, od škofov in duhovnikov so zahtevale, naj ustvarijo nacionalno Cerkev,
ločeno od Rima.
Danes imamo v katoliški Cerkvi tudi gibanja laikov in
duhovnikov, ki nočejo biti pokorni Cerkvi in pravijo: Jezus da, Cerkev ne! Kako je mogoče ločiti Cerkev od Kristusa, ko
pa je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo? Tu je Marijin zgled. Ko se je srečala
z nadangelom Gabrijelom, je rekla: »Zgodi se tvoja volja!« V svojem življenju
je, kot na primer v Kani Galilejski, opozorila Kristusove učence: »Storite vse,
kar vam bo rekel.« Šla je za Jezusom po poti križa, bila je ob njem, ko je
umiral, od njega je sprejela nalogo, da je naša mati. To je storila tudi zato,
ker je sledila Jezusovemu zgledu, on je sprejel križ iz pokorščine Očetu. Jezus
in Marija pa nas zlasti učita, da je pokorščina Bogu dejanje ljubezni, da bi
odgovorili na njegovo ljubezen. Na to nas spominja sveti Janez v drugem berilu
te svete maše: »V tem je ljubezen: ne, da
smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v
spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Prosimo fatimsko Marijo za milost osebne
spreobrnitve, da bi bili vredni udje Kristusove vesoljne Cerkve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar