Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 10. februar 2012

Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma - Zdrava Marija

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI


Blažena Hijacinta

Blaženi Frančišek




Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma

Liturgični god pastirčkov je 20. februarja. 

Vsi posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo povabljeni, da se nanj pripravimo s pričujočo devetdnevnico. Povabimo še druge, zlasti otroke.



 
Prvi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, veliko sta molila k angelom in imela srečo, da vaju je obiskal angel miru. Naučita nas moliti tako, kot sta molila vidva. Pokažita nam, kako naj živimo v njihovi družbi in pomagajta nam, da v njih gledamo častilce Najvišjega, služabnike Matere Božje, naše zveste varuhe in znanilce miru. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Drugi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marijo sta videla v neizrekljivi lepoti, bolj sijočo kot sonce, in sta nemudoma sprejela povabilo, da se popolnoma darujeta Bogu. Naučita tudi nas, da se velikodušno darujemo. Vlijta nam pogum, da se bomo v vseh trenutkih življenja, tudi najbolj bolečih, spomnili, da je Božja milost naša tolažba. V Devici Mariji nam pomagajta odkriti Tisto, ki je vsa Lepa, vsa Sveta, vsa Brezmadežna. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Tretji dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija je vama obljubila, da vaju bo vzela s seboj v nebesa, in je vama pokazala svoje s trni prebodeno Srce. Napravita nas občutljive za bolečino, ki ji ga povzročata preklinjanje in nehvaležnost ljudi. Izprosita tudi nam milost, da jo bomo mogli tolažiti s svojimi molitvami in žrtvami. Povečajta v nas hrepenenje po nebesih, kjer jo bomo mogli skupaj še bolj tolažiti s svojo ljubeznijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Četrti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, pogled na pekel vaju je navdal z grozo, in trpljenje svetega očeta vaju je globoko zaznamovalo. Naučita nas uporabljati dve veliki sredstvi, ki vama ju je Marija pokazala za reševanje duš: posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Molita z nami za mir v svetu, za svetega očeta, za Cerkev. Skupaj z nami prosita Boga, da nas reši pekla in privede vse duše v nebesa. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Peti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vaju je prosila, da molita in se žrtvujeta za  uboge grešnike, za katere nihče ne moli in se zanje ne žrtvuje. Pomagajta nam, da začutimo isti klic za vse te trpeče in nemirne duše. Naj posredujemo pri spreobrnjenju sveta. Izprosita nam vajino neomajno zaupanje v Marijino dobroto, ki prekipeva v ljubezni do vseh svojih sinov, in v Božje usmiljenje, ki želi, da bi se vsi ljudje rešili. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Šesti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, ki sta videla Marijo v njeni sijajni in edinstveni lepoti in vesta, da je mi nismo videli. Pokažita nam, kako naj jo odslej gledamo z očmi svojega srca. Pomagajta nam dojeti čudovito sporočilo, ki vama ga je zaupala. Napravita, da ga bomo v polnosti živeli in ga posredovali ljudem v naši okolici in v svetu. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Sedmi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vama je povedala, da želi kapelo njej v čast, in vama razodela, da je »Kraljica rožnega venca«. Naučita nas moliti rožni venec ob premišljevanju skrivnosti življenja njenega Sina Jezusa. Razplamtita v nas vajino ljubezen, da bomo skupaj z vama mogli ljubiti Kraljico rožnega venca in častiti »skritega Jezusa«, resnično navzočega v tabernakljih naših kapel in cerkva. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Osmi dan
Blažena fatimska otroka, Marija vaju tako močno ljubi. V času svoje bolezni sta izkusila hudo trpljenje in ga z vedrino sprejela vse do poslednje daritve svojih življenj. Naučita tudi nas darovati naše preizkušnje in stiske. Pokažita nam, kako nas trpljenje upodobi po Jezusu, po Njem, ki je hotel rešiti svet s pomočjo križa. Pomagajta nam odkriti, da trpljenje nikoli ni nekoristno, ampak je vir očiščenja za nas same, vrelec rešitve za druge in izvir ljubezni do Boga. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Deveti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, nista se bala smrti in Marija vaju je prišla iskat, da bi vaju pripeljala v nebesa. Naučita nas, da ne bomo gledali na smrt kot na nesrečo in nesmisel, ampak kot na edino sredstvo prehoda s tega sveta k Bogu, vstopa v večno luč, kjer bomo srečali tiste, ki smo jih ljubili. Vlijta nam gotovost, da v tem prehodu ne bo nič zastrašujočega, ker se z njim ne bomo soočili sami, ampak skupaj z vama in z Devico Marijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Posnemanje Marije

Posnemanje Marije je najboljše češčenje Matere Božje. Le tisti so resnični Marijini otroci, ki se trudijo živeti tako, kot je ona živela, in hodijo v svetli luči njenih kreposti. Posnemanje Marije kot device naj bo predmet našega premišljevanja.

bl. Anton Martin Slomšek

POGLABLJANJE V VERI - Ponižnost

Iščem te s ponižnim srcem

Nekemu gostu, ki se je predstavil kot iskalec resnice, je učitelj rekel: "Če iščeš resnico, moraš imeti predvsem eno stvar."
'Vem. Nepremagljivo željo po resnici.'
"Ne. Neprestano pripravljenost priznati, da morda nimaš prav."

Neprestana pripravljenost priznati, da morda nimamo prav – to je krepost ponižnosti, krepost učljivih otrok. MAHATMA GANDHI (+ 1948) je rekel: "Kdor išče resnico, bi moral biti ponižen bolj kot prah."

Ponižnost je sestra resnice in njena zvesta spremljevalka. Je temeljna krepost, ki vse stvari postavlja na pravo mesto, kakor v resnici so. Njena mati je nesebičnost. Le nesebičen človek je lahko prav ponižen. Le nesebičen človek je zato pripravljen sprejeti resnico, pa naj bo kakršna koli. Še tako zahtevna!

Ponižnost, ki je nasprotje ošabnosti, se začne in neha v srcu. Le človek ponižnega srca je na poti iskanja Boga, ki je Resnica. Samo ponižen človek je pripravljen priznati, da še nima prav, dokler ni prispel do popolne Resnice. Človek ošabnega srca sebe postavlja na mesto Boga. Zato misli, da Boga ne potrebuje. Prepričan je, da zmore vse sam. Zato se za Boga ne zanima, ga ne išče.

Italijanski pisatelj GIOVANNI PAPINI (+ 1956) je hotel spremeniti svoje življenje in življenje drugih s svojimi močmi. Rezultat njegovega prizadevanja se vidi v njegovi izjavi: "Zame ni ničesar več. Jaz sem popoln nihilist. V nič več ne verujem, sem dovršen, dokončen in popoln ateist; ateist, ki ne pripogne kolena niti pred laičnimi, racionalističnimi, filozofskimi in človečanskimi verstvi, katera so stopila na mesto antičnih mitoloških verstev."

Toda niti svojega življenja niti življenja drugih ni mogel spremeniti. Prav izkustvo nemoči ga je približalo veri. Kot iskren iskalec Boga je začel prebirati evangelij in obiskovati cerkev. Oklenil se je Kristusa in svojo najlepšo knjigo Jezusova zgodba posvetil prav njemu. Knjiga se konča z molitvijo, ki razodeva ponižnega iskalca:

"Potrebujemo Te, edino Tebe.
Ničesar in nikogar razen Tebe.
Samo Ti, ki nas ljubiš,
moreš imeti do nas, ki trpimo,
sočutje, ki ga vsakdo čuti do sebe.
Ti moreš čutiti, kako velika,
neskončno velika je na tem svetu
prav to uro potreba po Tebi.
Vsi Te potrebujemo, celo tisti,
ki se tega ne zavedajo.
Prav ti morda najbolj.
Lačni misli, da se bo nasitil s kruhom,
toda lačen je Tebe.
Bolnik si utvarja, da mu bo dobro, ko bo ozdravel,
toda njegova bolezen je v tem, da Tebe ni pri njem.
Kdor na tem svetu išče, kar je lepo,
nevede išče Tebe, ki si vsa in popolna Lepota.
Kdor v svojih mislih išče resnico,
išče Tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.
In tisti, ki steguje roke po miru,
jih steguje po Tebi, ki si edini mir,
v katerem se morejo odpočiti srca.
Kličejo Te, pa ne vedo, da Te kličejo,
in njihov klic je veliko bolestnejši od našega ..."

THOMAS MERTON v knjigi Luč nevidne resnice piše:
"Ponižnost vsebuje odgovor na vsa velika vprašanja življenja duše. To je edini ključ do vere, s katero se duhovno življenje začne: vera in ponižnost sta namreč neločljivi. V popolni ponižnosti izgine vsa sebičnost in tvoja duša ne živi več sebi, temveč Bogu ...

Če nismo ponižni, radi zahtevamo, da mora vero spremljati dobro zdravje, duševni mir, zadovoljstvo, uspeh v službi, priljubljenost, mir na svetu in vse, kar si dobrega moremo misliti. Res je, da nam Bog more dati vse te dobrine, če hoče. Vendar so v primeri z vero, ki je bistvena, to nepomembne stvari. Če trmasto zahtevamo druge stvari kot ceno za svoje verovanje, smo v tem v nevarnosti, da svojo vero spodkopljemo."

PAPEŽ GREGOR XVI. (+ 1846) je obiskal jetnike, ki so bili zaprti zaradi hudih zločinov. Slehernega je vprašal, zakaj je obsojen. Vsi po vrsti so trdili, da so nedolžni, obsojeni po krivici. Le en fant je planil v jok, priznal svoje hudodelstvo in rekel, da je po pravici zaprt. Papež je rekel ječarju: "Ni prav, da bi bil ta 'hudodelec' skupaj s temile 'pravičniki', zato ga takoj pošljite domov!"

Kakor je samo ta jetnik dosegel prostost, tako samo človek ponižnega srca doseže Boga.

Angleški kardinal NEWMAN takole naglaša pomen ponižnosti za vero:
"Ko se človek enkrat razumsko odpre – brez tega ne gre – veri v Moč, ki je nad njim, in spozna, da ni on sam merilo vsega v nebesih in na zemlji, potem gre s precejšnjo lahkoto naprej ...

Ko kdo začne res verovati v Boga, je že premagal tisto veliko oviro za razodeto vero: prevzetnega, samozadostnega duha. Ko enkrat človek z očmi svoje duše in v moči Božje milosti zares prepozna svojega Stvarnika, je preskočil jarek. Z njim se zgodi nekaj dejansko enkratnega: svoj ponosni tilnik je uklonil in zmagal nad samim seboj."

Judovska zgodba pripoveduje, kako se je učenec obrnil na svojega učitelja:
"Nekoč so živeli ljudje, ki so gledali Boga iz obličja v obličje. Zakaj danes ni takih ljudi?" Učitelj mu je odgovoril:
'Ker se nihče več ne želi tako globoko skloniti (ponižati), kot so se tisti ljudje.'

Ponižnost je pot do Boga. Pomaga nam doumeti, kdo je Bog in kdo smo mi. V JEZUSOVI priliki o farizeju in cestninarju se je farizej s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost. Tako se je približal Bogu, farizej pa se je od njega oddaljil.

Jezusu se je zelo približal stotnik, ki se je nanj obrnil s ponižnim srcem: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen" (Mt 8,8).

Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki "jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev" (Mt 15,27). Jezus je nagradil njeno ponižno vero z ozdravitvijo njene hčere.

Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter "padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'" (Lk 5,8).

S ponižnostjo je v ožjem sorodstvu spoštljivost, ki je za naš odnos do Boga nujno potrebna. Celovški škof Dr. EGON KAPELLARI v knjigi Sveta znamenja piše:

"Včasih se spomnim na to, kako se je vedel neki približno štiri leta star otrok, ko je v mojem spremstvu vstopil v velikansko romarsko cerkev. Očitno prevzet od mogočnosti in veličastva tega prostora je šel počasi in kot po prstih v ospredje. In ta drža spoštovanja se ni zdela vsiljena, temveč prav tako skladna z otrokovim življenjem kot igra in smeh."

S ponižnostjo je tesno povezana preprostost. Jasna ugotavlja, da nam danes prav te manjka:

"Zoprno mi je vse, kar nima nobene zveze z življenjem – teoretiziranje in filozofiranje zaradi teoretiziranja in filozofiranja. In tega je v današnji Cerkvi veliko preveč.

Boga smo dandanes tako zakomplicirali, da že marsikdo verjame, da ga morejo doseči samo izobraženi ljudje, oziroma da ga morejo le-ti bolje razumeti kot preprosti ljudje. Groza! Jaz pa verjamem, da je vse, kar je zares Božje, preprosto in dostopno in – kar se mi zdi najpomembnejše – življenjsko, blizu vsakemu od nas. Še več, v vsakem od nas biva Bog, le najti ga je treba, ali pa mu dovoliti, da zaživi v nas.

Človek-kristjan naj bi bil preprost, skromen, ponižen in hvaležen."