Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 09. januar 2012

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred njim poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi.

Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem njegovih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce.

Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih ter v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih. Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega.
  • Ponižen človek ne prizna le svojih napak,
  • ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu.
  • Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega.
  • Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega.
An

POGLABLJANJE V VERI (2)

POGLABLJANJE V VERI (2)

Razumu je v oporo čudež

Nekateri kljub vztrajnemu iskanju ne morejo priti do vere. Tudi razumski razlogi jih ne ogrejejo. Želijo si še jasnejših dokazov, kar čudežev. Takšna je Ivanka:
"Zakaj Bog noče dati nobenega znamenja, da bi taki, kot sem jaz, prišli k popolni veri. Če bi jaz videla kak čudež, bi takoj verovala. Moja mama veruje v Boga brez pomislekov, saj je verna, prav tako njeni starši, jaz pa ne morem."

V Novi zavezi imamo dobro izpričane Jezusove čudeže: obuditev treh mrtvih, številna ozdravljenja, večkratna pomnožitev kruha. Največji Jezusov čudež je njegovo vstajenje od mrtvih. Vsi ti in drugi Jezusovi čudeži in njegove prerokbe, ki so se izpolnile, dokazujejo, da je Jezus res božji poslanec in da je njegov nauk resničen.

Na Jezusa se zato lahko popolnoma zanesemo. Sam je rekel: "Verjemite delom, če že ne verjamete meni" (Jn 10,38). Sv. Avguštin je zapisal: "Jaz bi ne bil kristjan, ko bi ne bilo čudežev."

Le Peux je med francosko revolucijo ustanovil novo vero, ki jo je imenoval "Filantropia" (človekoljubje). Zelo si je prizadeval, da bi dobil privržencev, a ljudje so stali ob strani. Svoje težave je potožil državniku Ch. M. Talleyrandu (+ 1838). Ta mu je svetoval: "Če hočete kaj doseči, pojdite in delajte čudeže: ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, potem pa se dajte križati in pokopati, tretji dan pa vstanite od mrtvih. Zagotavljam vam, da bo vse drlo za vami."

Le Paux je čez nekaj let umrl. Ker ni vstal iz groba, je z njim umrla tudi njegova vera.

Čudeži se godijo še danes. Marsikomu pomagajo do vere, nekaterim pa tudi ne. Potrebno je, da je človek za vero in čudež sprejemljiv, brez predsodkov. Spomnimo se na Lurd v Franciji. Pisatelj Emil Zola (+ 1902) se je odpravil v Lurd, da bi osmešil prikazovanja in čudeže. Že v Parizu je v belem romarskem vlaku opazil več hudih bolníc, med njimi tudi Marijo Lebranchu, ki je bila v zadnjem stadiju takrat še neozdravljive in smrtonosne jetike. Rekel je: "Če ta ozdravi, bom tudi jaz veroval."

Bolníca je res vpričo Zolaja in mnogih ljudi 21. avgusta 1892 v čudodelni kopeli nenadoma popolnoma ozdravela. Jetika se ji ni nikoli več povrnila. V Zdravniškem uradu so potrdili, da je noga, ki je bila zaradi napredujoče jetike v kolku izpahnjena, popolnoma zdrava, prav tako tudi pljuča, katerih eno krilo je bilo že čisto razpadlo, drugo pa tudi že močno prizadeto. Pisatelj Zola je kljub čudežu ostal neveren. Ko se je vrnil domov, je 1894 napisal roman Lurd in v njem popisal prav to bolníco. Zapisal pa je neresnico, češ da se je bolníci na poti domov iz Lurda tako poslabšalo, da je kmalu umrla.

Da bomo imeli pravo gledanje na čudeže, je treba upoštevati, da Bog ne deluje samo v čudežih, kakor mnogi mislijo, ampak v vsakem še tako navadnem dogajanju. V tem pogledu je »čudež« vsak pšenični klas, vsaka cvetlica, vsak metulj, vsako človeško oko in še posebej vsako človeško srce.

Napačna je torej predstava, da je Bog kakor urar, ki je na začetku sveta "navil" svet kot uro, zdaj pa ura sama od sebe teče, Bog pa le še občasno posega vanjo za kakšna "popravila".
To poseganje naj bi bili čudeži. Bog v tej vesoljski "uri" stalno deluje. Pri čudežu Bog deluje na drugačen, bolj na zunaj zaznaven način. Če je ves svet ustvaril in stalno v njem deluje, lahko povzroča tudi čudeže. Ker je pri čudežu božje delovanje posebno vidno, je lahko za vero v Boga in v njegovo razodetje marsikomu v veliko oporo prav čudež. Še posebej danes, ko je vera tako zelo ogrožena, ne smemo zanemarjati pomena čudeža.

Podobno čudežno ozdravljenje kakor Zola je doživel slavni zdravnik in Nobelov nagrajenec dr. Alexis Carrel (+ 1944).

Leta 1903 je namesto zadržanega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Kolegu na vlaku je dejal: "Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi... No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!" V skupini je bila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Carrel jo je pregledal in ugotovil tako slabo stanje, da je mislil, da bo zdaj zdaj izdihnila.
Dejal je: "Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha."

V Lurdu so Marie z lurško vodo umili in jo odnesli pred votlino. Carrel, ki je bil ob bolnici, je šepetaje prosil Marijo: "O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečnimi veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!" Zgodil se je čudež. Umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo popolnoma zdravo z besedami: "Zdrava sem!" Dr. Carrel je skupaj z dvema drugima zdravnikoma ozdravljenko natančno pregledal in ugotovil popolno ozdravljenje.

Dr. Carrel je ozdravljenje pošteno opisal. Zaradi tega je moral zapustiti Francijo in se umakniti v ZDA, kjer je bil predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta v New Yorku. Tu je zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Kljub lurškemu čudežu še več let ni prišel do trdne vere. S čudežem v Lurdu se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Ko se je Carrel srečal s preprostim menihom cistercijanom Alexisom Presséjem, ga je "njegova preprostost, uboštvo, dobrohotnost in velikodušnost prvi trenutek razorožila". En sam redovnikov stavek je zadostoval, da so na poti do vere padle vse pregrade. Potrebno je bilo, da se je slavni znanstvenik poleg doživetja čudeža srečal s svetniškim človekom, da je postal veren. O veri je dr. Carrel pozneje zapisal:
"Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti."

POGLABLJANJE V VERI (1)

POGLABLJANJE V VERI (1)

Če bi nas kdo vprašal, ali smo verni, bi seveda pritrdili, da smo. Vendar v veri lahko vse življenje napredujemo. Naj bodo skromen pripomoček k temu tudi članki v našem glasilu, ki se bodo vrstili nekaj let. To bo naš prispevek k letu vere. Ozirali se bomo na knjigo Anton Nadrah, Luč v temi.

Pri verovanju deluje razum, volja in Božja milost

Verovati je pametno. Vera ni proti človeškemu razumu, ampak razum presega. Človeški razum je končen, Bog pa je neskončen.

Veren človek lahko pride v času doraščanja do obdobja, ko vse njegovo bitje kar kriči po dokazih za bivanje Boga. Peter je to takole doživljal:

»Meni je tiste poletne dni rojila po glavi misel, ali Bog obstaja ali ne. Hlastal sem po Janžekovičevi knjigi Smisel življenja in po Ognjiščih s tovrstno problematiko. Premleval in tuhtal sem na polju, na paši. Bil sem dobesedno obseden od tega problema.

Zanimivo je dejstvo, da je ob vsem tem mojem iskanju podzavestno nekaj v meni prišepetavalo: ‘Bog obstaja.’ Silno sem hrepenel po trdnem in temeljitem dokazu. Vedel sem, da Bog je, mučilo pa me je vprašanje, kako priti do njega, kako najti neizpodbiten dokaz, s katerim bom lahko »zabil« vsakega nasprotnika. Ta pot iskanja je bila zelo mučna in trda. Vedno je bila v meni prisotna misel: ‘Saj Bog mora biti, nikakor ne smem obstati v dvomu.’”

Pri veri ni dovolj samo razum. Vero si je treba prisvojiti z vsem svojim bitjem, predvsem s srcem. Francoski mislec Pascal takole razmišlja:

"Zadnji korak razuma je ta, da spozna, da je neskončno stvari, ki ga presegajo; res je slaboten, če vsaj tega ne spozna. Če ga presegajo naravne stvari – kaj naj rečemo o nadnaravnih!"

"Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna."

Razumsko spoznanje, da Bog biva, še ni vera v Boga. Pascal pravi: "Vera se razlikuje od dokaza: le-ta je človeški, ona je božji dar."
"Kako daleč je od spoznanja Boga do ljubezni do njega!"

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati, ampak je treba nekatere stvari enostavno verjeti. Albert Einstein, veliki znanstvenik in mislec, oče relativnostne teorije in atomske fizike, leta 1921 Nobelov nagrajenec za fiziko, je rekel:

"Na območje verovanja spada prepričanje, da so pravila, ki veljajo v obstoječem svetu, razumna in da je ta svet mogoče spoznati z razumom. Ne morem si zamisliti pravega znanstvenika, ki ne bi imel te vere."

Kljub temu, da vemo, da je verovati pametno, se vera še lahko zamaje. Na človeka vplivajo čustva, domišljija in strasti. Človek naenkrat želi, da bi Boga ne bilo. Bog postane ovira za njegovo nebrzdano svobodo. Gre za vprašanje, kaj storiti, da bo naša vera stanovitna in ne bo odvisna od našega trenutnega razpoloženja. Tu gre za rast v veri kot kreposti. Svoja razpoloženja je treba dobro poznati in jih podrediti razumski presoji, sicer ne bomo ne pravi verniki ne pravi neverniki. Naša vera se ne more spreminjati po vremenu.

Razum, volja in božja pomoč (milost) so trije dejavniki, ki v naši veri nikoli ne smejo prenehati delovati, če hočemo ostati verni. Zato bo vsak kristjan skrbel za stalno rast v veri. Versko izobraževanje, branje in premišljevanje Svetega pisma, redno zahajanje k bogoslužju in prejemanje zakramentov, redna molitev – to je za vero prav tako potrebno, kakor je za življenje potreben kisik. Če tega ne bomo upoštevali, se bomo od vere neopazno oddaljili. Dejstva, ki se jih stalno ne spominjamo, zbledijo in izginejo. Za stanovitno vero potrebujemo Božjo pomoč, ki si jo moramo od Boga izprositi.
An

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2012

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca, lepo vabljeni na mesečna srečanja, ki bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h:
  • 27. januarja,
  • 24. februarja,
  • 30. marca,
  • 27. aprila,
  • 25. maja,
  • 29. junija,
  • 27. julija,
  • 31. avgusta,
  • 28. septembra,
  • 26. oktobra,
  • 30. novembra in
  • 31. decembra.

Mikavnost tišine in posta

Od ponedeljka, 6. februarja ob 18h, do sobote, 11. februarja po kosilu, bo vodil duhovne vaje v tišini in postu p. Krištof Čufer. Prijavite se njemu (GSM 031/314 044) ali na samostan, tel.: 01/78 77 100.

Gostovanje p. Leopolda Grčarja OFM v Stični

Od 24. februarja ob 18h do 26. februarja po kosilu bo pod naslovom »Veruj evangeliju!« vodil duhovne vaje v Stični p. dr. Leopold Grčar OFM; prav tako od 16. marca ob 18h do 18. marca po kosilu, z glavno mislijo: »Pojdite k Jožefu!« Prijavite se njemu (GSM 041/505 427) ali na samostan: tel. 01/78 77 100.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2012

JANUAR 2012
13. – 15. p. Andrej Benda, zakonci z otroki
14. Vera in luč
15. molitvena skupina
19. zj. do 21. seminar za predstojnike in predstojnice
21. pop. KORUS
26. – 29. p. Vital Vider, zakonci z otroki
27. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

FEBRUAR
3. – 5. vzgojiteljice, Vrhnika
6. – 11. p. Krištof Čufer, Tišina in post
8. ob 915 seja Obora za posvetitev JMS
10. – 12. p. Andrej Benda, zakonci z otroki
11. molitvena skupina
12. ob 14.30 Bernardova družina
16. – 19. p. Vital Vider, zakonci z otroki
19. molitvena skupina
22. škof Peter Štumpf, ob 10h DO za duhovnike
24. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
24. – 26. p. Leopold Grčar, Veruj evangeliju!
24. – 26. SKAM

MAREC
2. – 4. birmanci, Ljubljana – stolnica
9. – 11. p. Branko Petauer, Bernardova družina
9. – 11. Skupnost Emanuel, moški
11. ob 14.30 Bernardova družina
16. – 18. p. Leopold Grčar, Pojdite k Jožefu!
18. molitvena skupina
23. – 25. Skupnost Emanuel, ženske
29. -1. 4. p. Vital Vider, zakonci z otroki
30. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL
13. – 15. p. Avguštin Novak, učimo se pri čebelah
13. – 15. p. Andrej Benda, zakonci z otroki
15. ob 15h v cerkvi nedelja Božjega usmiljenja
20. – 22. zakonci z otroki
27. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
28. – 29 Skupnost Emanuel

MAJ
4. – 6. mag. Jože Kukman, zdravo življenje
11. – 13. p. Branko Petauer, osnove fotografije
13. romanje Bernardove družine (Sladka Gora?)
13. ob 1930 fatimska pobožnost v baziliki
20. molitvena skupina
25 ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
26. – 27. Skupnost Emanuel