Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. december 2012

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013
Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.

Duhovna priprava se povezuje z letom vere in s 70. obletnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Duhovniki se na dekanijskih konferencah dogovorite o načinu obhajanja prvih sobot in o medsebojni pomoči, zlasti glede spovedovanja. Dekani naj dajo na dnevni red decembrske konference tudi točko o zadostilni pobožnosti na prve sobote.

msgr. dr. Anton Stres, predsednik SŠK

(iz SSŠ, št. 12/2012)


sobota, 29. december 2012

Pet pridig za 5 prvih sobot

V prilogi je pet osnutkov nagovorov, če jih potrebuješ za pet prvih sobot.
Če se še nisi odločil, je čas za začetek
do prve sobote v aprilu.
Na Radiu Ognjišče bo prispevek o prvih sobotah
na novega leta dan med 17. in 18. uro.
Če se Ti zdi vredno, oznani vernikom.
Korajža velja!

 p. Anton Nadrah

petek, 28. december 2012

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

»Že veš, domine, kaj se je zgodilo?« je pričel Kvart.

»Da sta Ananija in njegova žena nenadno umrla?«

»Ljudje so vsi prestrašeni!« je pripovedoval Kvart. »Ni jih pa toliko prestrašila smrt obeh zakoncev, pač pa mnogo bolj čudoviti Petrov dar, da je po Svetem Duhu spoznal njune najbolj skrite misli.«

»Povej mi, kaj si dognal! Saj vem, da si že vse poizvedel. Mar ne?«

»Povem ti, česar doslej drugi še ne vedo. Že pred nekaj dnevi sem srečal zdravnika Ben Messa, ki je pravkar prihajal iz Ananijeve hiše. Nepričakovano mi je napovedal: 'Ta dva požeruha bo zadela kap. Oba imata kratek vrat, pojesta pa strašno veliko.' Ben Messa je še pristavil: 'Če bi se ta dvojica kdaj hudo prestrašila, ne bi bil rad v njuni koži, ker jima grozi kap.'«

»Potemtakem misliš, da sta Ananija in Safira umrla od kapi?«

»Ne trdim tega, pač pa, da nista umrla nasilne, ampak naravne, čeprav nagle smrti. Sicer bi se duhovniki ne pomišljali Petra obtožiti dvojnega umora. Tega pa niso storili in ne bodo, ker je preveč prič videlo, kaj in kako je bilo.«

»Tudi Ben Messa bi lahko pričal, kakor si mi pravil.«

»Seveda bi. Ben Messa je pripravljen pričati, da sta bila oba zakonca bolehna. Zdaj pa poslušaj, da boš vse razumel. Brž ko sem slišal, kaj se je zgodilo, in še preden se je razvedelo, sem šel na Ananijev dom k Miholi, služabnici obeh zakoncev, ki je – kakor veš – že prejela krst.«

Moral sem se nasmehniti: »Kaj ti je povedala?«

»Zelo je bila žalostna. Rekla mi je: ‘Pomisli! V tem vidim Božjo kazen!’

‘Zakaj pa?’ sem jo vprašal.

Pa mi je povedala: ‘Znano ti je, da je ciprski levit Jožef Barnaba, kar pomeni sin tolažbe, pred kratkim prodal svojo dediščino in izkupiček prinesel apostolom.’

‘O, Barnaba prav dobro poznam,’ sem ji odgovoril. ‘Častiti mož je, priljubljen Gamalielov učenec in Štefanov prijatelj. Ker je poznal njegove kreposti in modrost, mu je Peter izročil odlično mesto med apostoli. Svojo službo opravlja vzpodbudno in vsem v veliko korist.’

‘Safira pa si je Barnabovo povišanje med apostoli tako razlagala, kakor da bi se bilo to godilo zaradi denarja, ki ga je dal,’ je rekla Mihola.

‘Podla ženska,’ sem menil.

‘Rajši reci: častihlepna!’ me je zavrnila Mihola. ‘Safira je bila strašno častihlepna in si je želela, da bi njen Ananija dobil pri apostolih kako visoko službo. Sama sem jo slišala, ko je dopovedovala možu: Poslušaj me, Ananija! Če prodava svoje posestvo in nekaj izkupička položiva Petru k nogam, boš videl, da te bo postavil še više kot Barnabo. Imeniten postaneš. Nekaj izkupička pa bova shranila, da ne bova jedla za skupno mizo – z berači. Ananija ji je odgovoril: Poglej, žena! Še zdaleč nisem tako sposoben kot Barnaba, in da ti po pravici povem, tudi ne verjamem, da bi mi Peter za denar dal kakšno ugledno službo. Saj sama veš, kaj je odgovoril Simonu Magu, ko mu je ta ponujal denar, če bi nanj priklical Svetega Duha? Tisto je pa nekaj drugega! ga je zavrnila Safira. Nama gre za službo! Saj tudi naši duhovniki dajejo denar Ponciju Pilatu, da dobijo službo velikega duhovnika. – Tedaj pa svoje posestvo kar brž prodajva, je menil stari farizej. Nič ne skrbi, mu je odvrnila žena, ker sem ga že prodala. Tukaj sta dve mošnji srebrnikov, ki ju boš nesel Petru. Tukaj je pa še mošnja zlatnikov, ki jo skrijeva v omari pod staro šaro. Živa duša je ne bo videla in nihče ne bo nič vedel. Vpričo Petra bova živela kot prostovoljna ubožca, zvečer pa, da ne bo nihče vedel, bova večerjala kot navadno. Ananija je občudoval bistrost svoje žene, ki je vse že vnaprej preračunala.'

‘Kakšna hinavščina!’ sem ji rekel.

‘Počakaj, da končam,’ je menila Mihola. ‘Potem več dni nisem slišala, da bi o tem govorila. A nekega večera vidim naslonjač, ki naj bi predstavljal Petra. Ananija je na rami prinesel dve mošnji in se delal, kakor da bi bili prav težki. Položil ju je pred stol in rekel: Peter, tebi kot Kristusovemu namestniku izročam ves izkupiček najinega posestva. Midva z ženo hočeva živeti v uboštvu, da se bova bolj ravnala po Učenikovem nasvetu ...’ Zdaj mu je rekla Safira: ‘Lahko si misliš, kako bo zijal Peter, ko bo ob svojih nogah zagledal farizeja tvoje veljave – z dvema mošnjama denarja! Takoj te bo dvignil od tal, ti dal poljub miru ter vprašal po meni. Povej mu, da bom kmalu pokleknila predenj, da se kot ubožna posvetim ubožcem. A jaz ga bom pustila čakati. Ko pa bom prišla, oblečena v revno obleko, bom pokleknila apostolu k nogam in mu poljubila rob njegovega oblačila. Peter me bo dvignil, jaz pa se bom ponižno pridružila drugim ženam, ki se zanimajo za ubožce. Potem pa, moj stari, boš videl, kako naglo boš sedel med apostoli, kakor zdaj sedi Barnaba! In tvojo ženo bodo imeli za svetnico med vsemi člani tega občestva!’«

»Sta res tako storila?« sem bil radoveden.

»Mihola mi je še tole povedala: ‘Danes je Ananija_ odšel z onima mošnjama, Safira pa je tudi nekam tekla, a ne vem, kam. Videla sem ga, da je stari skopuh res stopil pred Petra in ponovil vso burko, ki si jo je izmislila Safira. Vrgel se je na tla in mošnji položil apostolu k nogam. Ta pa je farizeja strogo pogledal, ni ga dvignil, ni mu dal poljuba miru, ampak mu je rekel: Ananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Zakaj si lagal, da je v teh dveh mošnjah ves izkupiček? Z visoko dvignjeno desnico je Peter končal: Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!’

‘Kaj pa Ananija?' sem vprašal Miholo.

‘Kaj naj bi nesrečnež storil, ko je videl, da je razkrinkan? Tresoč se je vstal, se opotekel, kakor bi bil pijan, se zgrudil na tla, in skozi nos mu je bruhnila kri. Bil je mrtev.’

‘Ali je kdo potrdil njegovo smrt?’

‘Seveda!’ mi je odgovorila Mihola. ‘Ben Messa je povedal, da ga je zadela kap. Poklicali so pogrebce, ki so vzeli truplo nesrečnega farizeja in ga odnesli pokopat.’

‘Kaj pa Safira?’ sem vprašal Miholo.

‘Tekla sem ponjo domov, a je ni bilo doma. Cele tri ure sem jo iskala vsepovsod, a je nisem našla. Potem sem se vrnila v Petrovo hišo gledat, če se je medtem zgodilo kaj novega. Prav takrat je pred Petra pokleknila revno oblečena ženska in poljubljala rob njegove tunike. Bila je Safira. Tam sta še ležali obe mošnji – nedotaknjeni. Peter jo je ogovoril: Safira, povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče? in je s prstom pokazal obe mošnji. Ona se je nasmehnila, pogledala Petru v oči in mu zatrdila: Da, za toliko. Za ti dve mošnji, ne za več, ne za manj, sva ga prodala in zdaj izkupiček polagava tebi k nogam! Peter pa je nagubančil čelo in dejal: Zakaj sta se ti in mož domenila, da preskusita Gospodovega Duha? Glej – in je pokazal k vratom – koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli. Safira se je ozrla in z grozo v očeh zagledala pogrebce. Nesrečnica se je zgrudila pred Petrom in izdihnila. In pogrebci so jo odnesli.’

To je torej vsa ta zgodba, domine, kakor mi jo je povedala Mihola,« je končal Kvart. »Ali želiš še kaj pojasnila? Povedal sem, kakor so mi drugi povedali.«

Zaradi te dvojne smrti so se mnogi verniki, med njimi marsikateri, ki je prodal svoje imetje in ga izročil apostolom bržkone v želji, da bi ga bolj spoštovali in cenili, zelo prestrašili. Vso Cerkev je bolj kot nenadna smrt obeh zakoncev pretreslo z grozo, da je ta žalostni dogodek odkril in dokazal resnico, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi Petra in njegove tovariše, katerih nihče ne more goljufati, ne da bi prejel zasluženo kazen.

Bog nas kliče (21) Bog pogosto kliče v duhovniški ali redovniški stan po ljudeh

Bog redno kliče vsaj na neki način po ljudeh, kakor je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata Simona. Drugačni poklici so bolj izjema. V novi zavezi je Jezus naravnost vabil k hoji za seboj. Večinoma so se temu njegovemu vabilu učenci brez obotavljanja odzvali. Izjema je bil bogati mladenič. Jezus je videl v srce, zato je bil njegov položaj drugačen, kakor je naš.

Kristus je zdaj poveličan in na neviden način deluje po Svetem Duhu v človekovi duši. Na viden način pa deluje po ljudeh, posebej po duhovnikih. Vendar bo duhovnik redkokdaj kar naravnost rekel fantu: »Postani duhovnik!« ali dekletu: »Pojdi v samostan!« Tiste, za katere iz posebnih znamenj utemeljeno sklepa, da jih Bog kliče, bo na primeren način povabil. Pri tem mora spoštovati fantovo in dekletovo svobodo, njuno pravico do osebne, prostovoljne odločitve. Duhovnik in drugi vzgojitelji bodo mlade seznanili z duhovnim poklicem. Ne gre za to, da bi vzgojitelj koga pregovoril, ampak hoče mlademu človeku pomagati, da bo Jezusov klic spoznal in mu sledil.

Vzgojitelj in sploh tisti, ki vabi, mora biti v tesni povezanosti s Kristusom. Zavedati se mora, da je le njegov posrednik, zato bo ravnal modro in odgovorno. Zbujanje duhovnih poklicev je gotovo duhovnikova naloga. Po nauku 2. vatikanskega koncila spada ta dolžnost »k samemu duhovniškemu poslanstvu« (D 11). Kot župnik bo tudi skrbel, da bo župnijska skupnost imela dovolj čuta za duhovne poklice. Župnijska skupnost »je prvenstveni animacijski center vseh poklicev« (CD 18,57). Še zlasti je pomemben duhovnikov zgled, ki v stiku z mladimi najbolj vpliva na zbuditev duhovnega poklica. Zgleden duhovnik je za mladega človeka živo učlovečenje krščanskega ideala, ki ga hoče posnemati. Gospod pogosto kliče po duhovnikovem in redovnikovem zgledu. Lep primer je pričevanje nekega malosemeniščnika:

»Odprtost, veselost in pobožnost domačega župnika … me je že od otroških let navduševala. Njegova prijaznost in toliko drobnih pozornosti ob različnih priložnostih so me resnično osvajale. Pritegoval me je tudi nauk, ki ga je oznanjal. Že zgodaj se mi je vtisnilo v zavest, da je za človeka nekaj najlepšega, če drugim in sebi približuje sporočilo evangelija: da bi se ljudje ljubili med seboj, da bi drug drugemu ne delali krivice, da bi si med seboj odpuščali.«

Papež Janez Pavel II. je na svetovni molitveni dan za duhovne poklice leto za letom v posebnem pismu prisrčno vabil mlade. Njegov neutrudni apostolski zgled, kljub letom poln mladostne svežine in navdušenosti za Kristusa, je dajal njegovim besedam posebno težo. Za 21. svetovni molitveni dan leta 1984 je povabil mlade po vsem svetu:

»Končno se obračam na vas, še predvsem na vas, dragi fantje in dekleta, mladi in tudi ne več tako mladi, ki prav sedaj izbirate svoj poklic. Rad bi se srečal z vami posamič, da bi vas poklical po imenu in vam govoril iz srca v srce o stvareh, ki so skrajno pomembne ne samo za vas, pač pa za celotno človeštvo.

Rad bi vprašal vsakega izmed vas: Kaj boš naredil iz svojega življenja? Kakšni so tvoji načrti? Ali si kdaj pomislil, da bi dal svoje življenje v celoti za Kristusa? Ali misliš, da more biti kaj večjega, kakor prinašati Kristusa ljudem in ljudi Kristusu? …

Mnogi izmed vas ste poklicani, da postanete Jezusovi duhovniki; spet drugi so poklicani, da se darujejo s povsem posvečenim življenjem čistosti, uboštva in pokorščine; mnogi pa za misijonarje po vseh celinah. Mnogo deklet je poklicanih, da darujejo svojo ljubezen izključno Jezusu, edinemu Ženinu njihovega življenja. Vsako Kristusovo povabilo je edinstvena in neponovljiva zgodba.

Kakšen bo vaš odgovor? Morda vam manjka poguma za odgovor? Se čutite same? Vprašujete se, ali se je mogoče popolnoma in za vse življenje vezati na hojo za Kristusom.

Če vas on kliče in priteguje k sebi, bodite prepričani, da vas ne bo zapustil. Mnogokrat beremo v evangeliju: ,Ne bojte se!' (Mt 14,27; Mr 6,50); ,Ne bom vas zapustil sirot' (Jn 14,18). S tem hoče povedati, da pozna vaše težave in da daje poklicanim moči in poguma, da jih premagajo. Jezus je v našem življenju vse. Zato se mu zaupajte.«

p. Anton

torek, 25. december 2012

Božič

 
V ljubezni iztegnila

je sveta Mati roki,

rojeno Dete Božje

toplo v objem sprejela.



Razširilo ročice

je drobno Božje Dete,

usmiljeno objelo

uboge grešne duše.



Še vedno širijo se

dobrotne Božje roke,

še Rešenik odpušča,

v objem še vedno kliče.

Silva Mizerit

Molitev za kanonizacijo blaženih fatimskih pastirčkov Frančiška in Jacinte Marto

Fatimska pastirčka Frančišek Marto (11. 6. 1908 – 4. 4. 1919) in Jacinta Marto (11. 3. 1910 – 20. 2. 1920) sta se rodila v vasici Aljustrel v župniji Fatima.

Skupaj s sestrično Lucijo sta trikrat videla angela in šestkrat Devico Marijo. Oba sta jih spodbujala k molitvi in darovanju žrtev v zadoščenje za grehe, za spreobrnjenje grešnikov in za mir na svetu. Goreča v ljubezni do Boga in v želji, da bi reševala duše, sta imela eno samo željo: moliti in trpeti, kot sta jima naročila angel in Devica Marija. Papež Janez Pavel II. ju je prištel med blažene v Fatimi 13. maja 2000.

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in se ti zahvaljujem za prikazovanja Device Marije v Fatimi. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in po priprošnji brezmadežnega Srca Marijinega te prosim, da pred svetom in Cerkvijo proslaviš blažena fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto, če je to v tvojo večjo slavo in korist naših duš, in nam po njuni priprošnji podeliš milost, za katero te prosimo. Amen. Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu.

Prosimo, da uslišanja sporočite na naslov:
Secretariado dos Pastorinhos
Apartado 6, P-2496-908 FATIMA, Portogallo

Imprimatur: Fatimae, 13 Maii 2010
†Antonius, Episc. Leiriensis-Fatimensis

ponedeljek, 24. december 2012

Pobožnost petih prvih sobot (1)


Marijino naročilo

Najstarejša fatimska vidkinja Lucija je bila v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje. Takrat je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v rokah. Marija ji je dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. Je lahko in gotovo sredstvo zveličanja, ker se opira na najbolj zdravo katoliško izročilo glede odrešenjske učinkovitosti Marijinega posredovanja.

Véliko obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Marija je med drugim rekla:

Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«

To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Poglejmo podrobno, kako je Lucija 1925 prejela véliko obljubo. Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, deloma v tretji osebi, zapisala takole:

Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila:

'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'

'Bom ostala tu sama? sem z žalostjo rekla.

'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'

Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:

'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'

Nato je Presveta Devica rekla:

'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš'«
(S 205–208).

Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot in pobožnost petih prvih sobot. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vseh pet naštetih pogojev. Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov. V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti v izpolnitvi vseh petih pogojev, h katerim se bomo še vrnili.



Jezusovo naročilo



Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. On je vnaprej poslal Marijo, potem pa se je tudi sam prizadeval za razširjanje te pobožnosti. Dne 15. februarja 1926 je Lucija nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:

»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'

In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:

'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'

'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'

'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'

'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'«

“V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:

'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'

Kadar gre za napovedi kazni, je treba vedeti, da so napovedane pogojno. Marija je prišla ravno s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije in zadostilna obhajila na prve sobote.

p. Anton

nedelja, 23. december 2012

Bog nas kliče (20) Kako prihaja Božji klic do kristjana?


Božji klic se včasih pojavi nenadoma kakor blisk. Tako je bilo pri Savlu pred Damaskom. Večinoma pa prihaja polagoma in se več let razvija. Neka sestra piše:
»Že pa končani osemletki sem začela premišljevati o poklicu redovne sestre. Bil je to nežen klic Boga. Poslej sem gledala na ljudi in svet okrog sebe drugače kot prej. Vse me je nagovarjalo. Starejši so mi postali zanimivi, rada sem jih poslušala.«
Kako mnogi že zgodaj začnejo misliti na duhovni poklic, kažejo naslednje izjave:
»Mama mi je o tem govorila že v rani mladosti. Sam pa sem to začutil v 5. razredu, ko sem bil prvič na duhovnih vajah.«
»V 7. razredu, ko je bila pri nas nova maša.«
»Že v rani mladosti, še posebej pa, ko sem v 7. razredu začel ministrirati.«
»Prvič sem duhovni poklic začutil v 7. razredu pri molitvi za duhovniške poklice.«
»Zvečer, ko sem v 10. letu premišljeval o prihodnosti.«
»Nekoliko že v prvih razredih osemletke, močneje pa na duhovnih vajah.«
Prve klice duhovnega poklica opazimo pri kom že v zgodnjem otroštvu. Normalno pride Božji klic v letih razvoja, torej nekako med dvanajstim in dvajsetim letom. Včasih pa pride tudi pozneje. Prilika o delavcih v vinogradu, ki jih je Gospodar najel ob različnem času, nekatere šele eno uro pred večerom, nam lepo ponazarja Božje povabilo v duhovni poklic (prim. Mt 20,1-16). Bog pokliče, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Sestra, ki je po končani fakulteti stopila v samostan, pripoveduje:
»Ko so se iztekale počitnice po četrtem letniku, sem začutila silno duhovno izpraznjenost. Nič me ni moglo potešiti in zadovoljiti. Pridružila sem se katehistinjam, ki so imele v Nazarjah duhovne vaje. Po treh dneh sem začutila toliko veselja in odločnosti, da sem komaj čakala konec vseh izpitov, da se odpravim v samostan.«

Kako poklicani spozna, da ga Bog kliče in kam ga kliče?

Danes Jezus kliče v duhovni poklic drugače, kakor je klical v času svojega zemeljskega življenja. Takrat je s slišnimi človeškimi besedami človeka povabil: »Hodi za menoj!« Danes je njegovo vabilo skladno z njegovim rednim delovanjem v človeških dušah. Kristus deluje po Svetem Duhu v človekovi notranjosti.

Jezusova želja je lahko popolnoma jasna, lahko pa Jezus le ponudi možnost, katere uresničenje je prepuščeno človekovi dobri volji. Kdor Jezusa resnična ljubi, bo njegovo željo sprejel kot zapoved.

Bog se prilagodi vsakemu človeku posebej in vsakega kliče na edinstven, enkraten in neponovljiv način. Hkrati mu daje tudi možnost, da Božji klic dovolj jasno spozna in mu sledi.

Kdor se bo sproti odzival Božjemu delovanju v sebi, bo prišel da jasnosti, kam ga Bog kliče. Nujno potrebna je v ta namen tudi molitev, zelo koristne so duhovne vaje, ki so čas posebnih milosti in razsvetljenj.

Potrebno je vsaj nekaj vedeti o različnih duhovnih poklicih. Kdor se Božjemu vabilu že od začetka upira, je v nevarnosti, da bo Božji klic zavrnil ali da ga bo Bog nehal klicati.

Pri spoznavanju, ali gre za Božji klic ali ne, more kristjanu veliko pomagati duhovni voditelj. Vsak se lahko o sebi moti. Vendar je kljub temu odločilno osebno poslušanje in prepoznavanje, ali Bog res kliče in kam kliče. Nihče drug ne more klica, ki velja meni, zaznati namesto mene. Pri tem je potrebno presojanje v luči vere.

Tudi Abraham je le z vero spoznal Božji klic in mu sledil, saj pravi Sveto pismo: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež« (Heb 11,8).

Pomembno je opozorilo 2. vatikanskega koncila glede duhovniških poklicev:

»Vendar ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva Božja volja; ta znamenja naj duhovniki pazljivo opazujejo« (D 11).

Včasih je poklicani deležen težavnega iskanja Božje volje, ker mu dolgo ni jasno, kam ga Bog kliče. Tako je pot do poklica hkrati hoja za Gospodom, ki je obložen s križem. Če hoče poklicani verovati Božjemu klicu, se mora odpovedati svojemu gledanju, svojim načrtom, oblikovanju svojega življenja po svojem okusu. Zanj velja: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

Osebna stiska ga bo vodila k poglobljeni molitvi, saj mora vsak poklicani brezpogojno biti človek molitve. Z muko pridobljeni in izmoljeni poklic bo vir mnogih milosti.
p. Anton

Hvala ti, Gospod, za vse,

Hvala ti, Gospod, za vse, kar delaš v dušah ob poplavah. Šepnil si mi: »Ne bojte se, jaz sem!« Delaš, kar je dobro za naše duhovno življenje. Hvala ti, ker sem smela tudi jaz nekaj darovati v ta namen. Mislila sem: Tudi Jezus ni stopil s križa. Tako nisem odvrgla križa, ampak vzdržala do konca. Saj si rekel, da si z nami do konca sveta. Ti, o Bog, že veš, kaj delaš. Kar ti storiš, vse prav storiš. Ko je najhujše, se obrne. Dobro smo prejemali, zakaj bi slabega ne sprejeli.

Kati

sobota, 22. december 2012

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca, posebej tisti, ki ste se udeleževali pobožnosti petih prvih sobot na Ptujski gori, prisrčno vabljeni v nedeljo 23. decembra na Ptuj

V tamkajšnji župnijski cerkvi se ob 17.00 prične molitvena ura in obhajanje zakramenta spovedi. Ob 18.00 sveta maša in obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema, ki naj nas povezane v občestvo pripravita na Božič in uvedeta v milostno leto 2013

petek, 21. december 2012

V 11. številki glasila V Materini šoli

V 11. številki glasila V Materini šoli me je zelo nagovoril p. Branko s člankom o molitvi za rajne. Bil mi je v veliko spodbudo za darovanje molitev in odpustkov za rajne. Vzradostil me je tudi dopis Obisk pri Marjetki Smrekar. Imam jo rada in jo zelo cenim ter jo želim obiskati, saj sva bili vedno v dobrih odnosih, ko je še mogla prihajati na naša srečanja v Stični.

Ana



 

LJUBLJANA RAKOVNIK: PET PRVIH SOBOT, januar-maj 2013.


V pripravi na obisk don Boskovih relikvij v Sloveniji in v pripravi na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Mariji bomo obhajali pobožnost petih prvih sobot na Rakovniku od januarja do maja 2013: 5. januar, 2. februar, 2. marec, 6. april in 4. maj.

Program:  9.15 molitev rožnega venca pred Najsvetejšim zakramentom, 10.00 maša z nagovorom in litanijami Matere Božje. 2. februarja se program zaradi praznike začne ob 9.45, maša pa ob 10.30.
--------------

Janez Potočnik sdb
Ljubljana

nedelja, 16. december 2012

Križev pot 2013

Ker je ze vec casa povprasevanje po krizevih potih, izide v zacetku leta 2013
v nespremenjenem ponatisu v eni knjizici pet krizevih potov,
ki si jih lahko ogledate v prilogi:
- Druzinski krizev pot,
- Evharisticni krizev pot,
- Krizev pot ljubezni do bliznjega,
- Krizev pot na cast Jezusovemu Srcu.
- Krizev pot za duhovne poklice.
Anton Nadrah
MOLIMO KRIZEV POT.
Prednarocila sprejema: anton.nadrah@rkc.si
Cena: 2 €.
Zelim blagoslovljeno pripravo na praznik Gospodovega rojstva
in lepo pozdravljam.
                                        p. Anton Nadrah

petek, 14. december 2012

Vsak dan sveta ura


Vsak dan sveta ura

Nadškof Fulton Sheen je umrl v 84. letu življenja. Svojo skrivnost je razkril med intervjujem na nacionalni ameriški televiziji dva meseca pred smrtjo.
»Vaša ekscelenca« – je začel voditelj – »navdihnili ste milijone ljudi po vsem svetu. Kako pa je bilo z vami? Kdo je vas navdihnil? Ali je bil to papež?«
»Ni bil niti papež niti kardinal niti kakšen škof, celo duhovnik ne, niti redovnica. Oseba, ki me je navdihnila, je bila mala desetletna deklica.«
In tako je tedaj nadškof Sheen razkril svojo skrivnost ter povedal zgodbo o mali Li. Pojasnil je, kako ga je ljubezen tega malega otroka, ki jo je izkazal Jezusu v evharistiji, tako prevzela, da je od dneva, ko je slišal zgodbo o njej, obljubil Gospodu, da bo vsak dan svojega življenja, vse do smrti, ne glede, kdaj pride, eno uro prebil v češčenju najsvetejšega Zakramenta.
Ne le, da je nadškof držal obljubo, celo nikoli ni opustil priložnosti, da bi ne oznanjal Jezusovo ljubezen v evharistiji. Neutrudno je vabil vernike, da vsak dan prihajajo k sveti uri molit in častit Najsvetejše v oltarnem Zakramentu. Zanj ni ostajala niti senca dvoma, da je prav ta, neznana uboga deklica iz oddaljene podeželske Kitajske, bila oseba, katere iskra je vnela njegovo obilno in plodno poslanstvo.
Ta dan je celotna Amerika pred svojimi TV ekrani spoznala, da se je milijonov src, ki jih je ganil veliki pridigar, dotaknila tudi mala Li. Ta nedolžni otrok je stal za številnimi spreobrnjenji! S svojimi 32 junaškimi obiski Jezusa, raztresenega po tleh, je odprla pot nadškofu in njegovemu vodstvu milijonov ljudi k češčenju Najsvetejšega. V ozadju pravega razcveta številnih posvetitev, zaobljub in duhovnih poklicev, ki jih je navdihnil najpopularnejši ameriški prelat, je bila mala kitajska učenka in njena združitev po krvi z Jagnjetom.

Razmišljanje pisateljice Marije Winowske




Zgodba o mali deklici je resnična. Francoska redovnica, sestra Emmanuel Maillard, ki že od leta 1989 stalno živi u Medžugorju, jo je povzela po knjigi, v kateri jo je opisala poljska pisateljica Marija Winowska ( znana tudi po življenjepisu sv. Favstine Kowalske in sv. Maksimilijana Kolbeja). Pripoved o mali Li je sestro Emmnuel tako ganila, da jo je vnesla v svojo obsežno (400 strani) in duhovno bogato knjigo Skrito Dete Medžugorja (Skriveno Dijete Međugorja), v kateri je zapisala:
»Najdražja mala Li, tebi posvečam to knjigo, ker si moja najljubša junakinja. Moram ti pa priznati, da imam pri tem še drug namen. Nisi še opravila svojega dela! Poglej vendar, na tleh ne leži samo 32 hostij, ampak tisočere in milijoni!
Vsak dan ubijajo Jezusa, zasmehujejo ga in teptajo. Število ločin, ki zaničujejo evharistijo, vedno bolj narašča. Pravzaprav so v vseh župnijah tudi katoličani, ki prejemajo sveto obhajilo, čeprav so v smrtnem grehu. O teh grehih razlaga Sveto pismo kot o 'odurnostih', ki ubijajo dušo. Mala Li, tudi danes mučijo Jezusa, kot nikoli prej. Moram omeniti tudi številne 'poklicane', ki so postali tako zavzeti s posvetnimi zadevami, da so pozabili na velikansko ljubezen, ki jo Jezus namenja njim. V Franciji je toliko zapuščenih tabernakljev, da nanje lega prah. Če si v Angliji nekdo zaželi prebiti nekaj časa pred Najsvetejšim Zakramentom, pogosto naleti na zaklenjena vrata cerkve. V Ameriki so tabernaklje marsikje pregnali v kakšen kot ali celo v zakristijo. Včasih ne moremo najti niti klečalnika, a gorje tistemu, ki si drzne poklekniti pri povzdigovanju. Klečanje je nesprejemljivo in more biti vzrok za izobčenje iz posameznih cerkvenih občestev.
Koliko imamo še danes svetniških Evfrazij, ki poučujejo verouk. Večina otrok je slabo pripravljenih na to, da bi spoznali Jezusa in ga vzljubili. Tako poredko je slišati starše, da v družini odkrito govorijo o Jezusu kot o svojem največjem prijatelju. Nasprotno, sploh se ne menijo zanj. Otroci pa verjamejo, da Jezus resnično ne obstaja in se izgubljajo v ateizmu.
Lahko bi nadaljevala, toda ti iz nebes gotovo vidiš veliko bolje kot jaz. Mala Li, ti še nisi zaključila. Čista resnica je, da si s svojim mučeništvom na Kitajskem šele začela svoje poslanstvo! Pridi in pomagaj nam! Kakor si stala ob strani nadškofu Sheenu, pridi, in stoj ob strani tudi vsakemu današnjemu duhovniku, vsakemu škofu, vsakemu redovniku in ob vsakem kristjanu. Razodeni nam skrito Dete, svojega velikega prijatelja! Podeli nam svojo iskreno ljubezen do Jezusa, to odločno, junaško in nežno ljubezen svojega nedolžnega srca.«
Medžugorje, na praznik Fatimske Gospe, 13. maja 2006. leta

Mala Li


Mala Li

Ko je 1979. leta Bog poklical k sebi svojega služabnika škofa Fultona Sheena, so milijoni Američanov objokovali njegovo smrt. Počutili so se kakor zapuščeni otroci. Dolga leta je koristil vsa možna medijska sredstva in po njih prodiral do ljudskih src, ki jih je močno nagovorila vsaka njegova beseda. Obdarjen je bil z redko karizmo naravne, spretne in prepričljive govorniške besede, ki jo je prepletala moč Svetega Duha.
Po njegovem pričevanju so ljudje spoznavali, da Bog živi, je veličasten in zaželen. Škof je blestel s takšnim sijem, da so TV kanali kar tekmovali zanj, ker so vedeli, da bodo njegove oddaje prekosile vse rekorde gledanosti. Njegova znana priljubljena tedenska oddaja »Življenje je vredno življenja« je pritegnila približno trideset milijonov gledalcev.
Po navadi je dejal: » Če verjamete v to, kar je neverjetno, boste navsezadnje delali tisto, kar je nemogoče. »Ta veliki nadškof, oznanjevalec evangelizacije, pa je imel skrivnost. Podobno kakor vsi pravi, veliki Božji ljudje, je škof Fulton Sheen skrivaj negoval nekaj, kar se ga je nekoč v življenju močno dotaknilo. Bil je to dogodek, po katerem se je nanj izlilo obilo milosti, ki so ga usmerile na pot, s katere za nobeno stvar na svetu ni hotel skreniti. Da pa bi bolje razumeli njegovo izkušnjo, se moramo vživeti v razmere petdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem, ko se je komunizem z vso silovitostjo spravil na stari režim …

Drobni otroški koraki

V župnijski šoli so otroci z veseljem molili. Sestra Evfrazija je bila zadovoljna, ker so pred dvema mesecema številni otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Zelo resno so ga sprejeli v globini svojih malih src. Nasmehnila se je desetletni deklici Li, ko jo je vprašala: »Zakaj nas Jezus ni naučil, da rečemo: 'Daj nam naš vsakdanji riž?'« Zelo težko je bilo odgovoriti na to vprašanje, ker so ti otroci jedli riž za zajtrk, kosilo in večerjo.
»To je vendar zato, ker 'kruh ' pomeni evharistijo,« je odvrnila sestra Evfrazija. Njeno srce je blestelo veliko bolj, kakor njena teologija. »Ti prosiš dobrega Jezusa za vsakodnevno obhajilo. Res je, da tvoje telo potrebuje riž. Vendar tudi tvoja duša, ki je vredna veliko več kot tvoje telo, potrebuje kruh. To je kruh življenja!«
Maja 1953. leta, ko je Li prejela prvo sveto obhajilo, je v svojem srcu zaprosila Jezusa: »Vedno mi daj ta vsakdanji kruh, da bo moja duša mogla živeti in bo zdrava.« Od tedaj dalje je Li vsak dan prejemala sveto obhajilo. Dokaj dobro se je zavedala dejstva, da ji »hudobneži« (brezbožni komunisti) morejo kadarkoli preprečiti, da bi prejela Jezusa. Goreče je zato molila, da se to nikdar ne bi zgodilo.
Nepozaben je bil zanjo dan, ko so miličniki po vstopu v učilnico zakričali nad otroki: »Takoj nam dajte vse vaše podobe!« Li je dobro razumela, kaj to pomeni. Zastrašeni otroki so izročili svoje ročno pobarvane podobice Jezusa, Marije in svetnikov. Nato je častnik v izlivu besa z močno kretnjo s stene potegnil Razpelo, ga vrgel na tla, teptal in vpil: »Nova Kitajska ne bo prizanašala tem praznovernim predmetom!«
Mala Li, ki je zelo ljubila podobico Dobrega Pastirja, jo je skušala skriti v svojo bluzo. To je bila posebna podobica, ki jo je prejela v dar kot spomin na prvo sveto obhajilo. Toda glasna zaušnica jo je zrušila na tla. Častnik je pozval očeta male Li, še prej pa ga je ponižal tako, da ga je zvezal z vrvjo.
Istega dne so miličniki prečesali celotno vas. Vse vaščane, ki so jih našli, so nagnetli v malo cerkvico. Častnik je še naprej sramotil, razglašal neko novo vrsto »pridige« in misijonarje zasmehoval kot »agente ameriškega imperializma«. Potem je z gromkim glasom ukazal, da vojaki streljajo v tabernakelj. Hipoma je vsemu občestvu zastal dih, in še bolj goreče so molili.
Častnik se je obrnil k množici in zarjovel: »Naj vidim, kako se more vaš Kristus sam ubraniti – glejte, kaj mislim o njegovi resnični navzočnosti – vatikanskem triku za izkoriščanje ljudi!« Ko je to izrekel, je zgrabil ciborij in vrgel vse hostije na tlakovana tla. Preplašeni verniki so se izogibali njegovemu pogledu in dušili svoje krike. Mala Li je zledenela od groze.
»O, ne, poglejte, kaj se je zgodilo s Kruhom!« Njeno nedolžno in pravično srce je krvavelo za hostijami, ki jih je vse raztresel po tleh. »Ali kdo more pomagati Jezusu?« se je spraševala prestrašena. Častnik je nadaljeval s ploho puhlih žalitev in prekinjal svoje bogoskrunsko početje le tedaj, ko se je na vse grlo režal. Li je pridušeno jokala.
»Zdaj pa, vsi ven!« – je kričal častnik – in gorje tistemu, ki se drzne vrniti v ta brlog praznoverja! Meni bo odgovarjal!«
Cerkev so hitro izpraznili. Toda razen angelov, ki so vedno prisotni pri češčenju Jezusa v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, je bila tam še ena priča, ki je spremljala vsak trenutek te drame. To je bil oče Luka iz Misijona tujcev. Pred enim mesecem, ko so ljudje pričakovali, da bo vas zasedena, so ga župljani skrili v malo vdolbino v koru, od koder je mogel opazovati celotno cerkev. Molil je in zelo je trpel, ker ni mogel prihiteti Jezusu v bran. Ena njegova kretnja bi zadostovala, da bi vse župljane, ki so ga skrili, prijeli kot izdajalce.
»Gospod, usmili se samega sebe,« je klical v stiski. »Zaustavi to skrunitev! Gospod Jezus, pomagaj!«

Mala Li je rešila vse hostije

Kmalu zatem je škripanje prekinilo mučno tišino v cerkvi. Počasi in previdno so se odprla vrata. Bila je Li. Mala Kitajka je komaj dopolnila deset let. Z drobnimi koraki je prihajala k oltarju. Oče Luka je vzdrhtel. Vsak hip bi jo mogli ubiti. V nemoči, da se z njo sporazume, jo je mogel le opazovati in prositi vse nebeške sile, da čuvajo tega otroka. Deklica se je za trenutek priklonila, prav tako, kakor jo je naučila sestra Evfrazija. Vedela je, da mora pripraviti svoje srce, preden prejme Jezusa. Sklenila je roke in šepetala skrivnostno molitev svojemu Jezusu – tako zapuščenemu – s katerim so tako grdo ravnali. Oče Luka je opazoval, kako se je spustila na kolena, naslonila na roke ter z jezikom pobrala eno od hostij. Z zaprtimi očmi je ostala na kolenih in se v sebi srečala s svojim nebeškim Prijateljem.
Očetu Luku se je vsaka sekunda zdela prava večnost. Bal se je najhujšega. Če bi se mogel vsaj pogovoriti z njo. Vendar je deklica kmalu izstopila, prav tako po tihem, kakor je vstopila, vendar je skoraj poskakovala.
Komunistična brigada je preiskovala vso vas in okolico. Takšno nasilje se je v »Novi Kitajski« pogosto dogajalo. Vaščani se niso upali niti premakniti. Skriti v svojih bambusovih hiškah, niso vedeli, kaj jih čaka v prihodnje in, če bodo sploh doživeli jutrišnji dan. Vendar pa se je vsako jutro naša mala Li pritihotapila v cerkvico, da bi tam zaužila Živi Kruh. Ponavljala je svoje dejanje prejšnjega dne. Vsakokrat je z jezikom pobrala eno hostijo in po tiho odšla. Očeta Luka je to malce vznejevoljilo: »Zakaj jih ne použije vse naenkrat?« Točno je vedel, koliko je hostij; natančno 32. »Mar ona ne ve, da jih lahko zaužije vse naenkrat?« – se je spraševal.
Ne, ona tega ni vedela. Sestra Evfrazija je bila zelo jasna glede tega. »Ena hostija dnevno zadostuje. In nikoli se ne dotikajte hostije. Mi jo prejemamo na usta!« Deklica je popolnoma upoštevala navodila.
Nekega dne je ostala le še ena hostija. Ob svitu je dekletce, kakor običajno, pohitelo v cerkvico, in se približalo oltarju. Pokleknilo je, da čisto blizu hostije pomoli. Oče Luka je moral zadušiti stok, ko je med vrati zagledal vojaka, ki je proti otroku naperil puško. Zaslišal se je strel, ki ga je spremljalo krohotanje. Otrok se je v hipu zrušil. Oče Luka je že pomislil, da je deklica mrtva, toda ne! Presunjen jo je opazoval. kako se bori in plazi po tleh, da bi dosegla hostijo. Videl je, kako jo je vzela z jezikom. Nato je njeno telesce nekajkrat trznilo, preden se je dokončno umirilo.
Mala Li je umrla – toda šele – ko je rešila vse hostije.

sobota, 08. december 2012

Žetev je velika, delavcev pa malo




Ko smo s svojimi molitvami in žrtvami napolnili vse klase, začenjamo znova – nadaljujemo z velikim zaupanjem, da bo Gospod uslišal našo molitev. »Prosite in boste prejeli!

« Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. V letu vere se utrdimo v prepričanju, da vera pomeni, da verjamemo Jezusovim besedam, da se bodo izpolnile.

Rekel je, naj prosimo Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. S tem je tudi povedal, da bo našo molitev uslišal. Imeli bomo dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov, misijonarjev, članov različnih cerkvenih gibanj itd.

Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici.

petek, 07. december 2012


V karavani - p. Branko Petauer

Opoldanska vročina je razbelila pokrajino. Nobene sapice ni, da bi hladila vroče kamenje. Listi na drevesih, ki rastejo tu in tam, so skoraj negibni.

Nekaj ur hoda pred Damaskom potuje karavana. V teh časih je nevarno potovati sam. Cestni roparji prežijo na popotnike na vsakem bolj samotnem ovinku. Tisti, ki nameravajo potovati, se raje priključijo večji karavani, ker so bolj varni. Večjih karavan se ne upajo lotiti, ker je veliko ljudi in se laže branijo. Manjše skupine so pa pogosto tarča roparskih napadov. Vse jim poberejo. Ljudje pa ranjeni ali napol mrtvi obležijo ob poti.

Naša karavana je velika. Mnogo je trgovcev, ki s kamelami prenašajo svoj tovor, da bi ga drugje dražje prodali. Nekatere skupine prihajajo od daleč. Eni so na poti iz Egipta, drugi iz Arabije, eni pa so se namenili iz Jeruzalema. To je dokaj kratka in ugodna pot. Speljana je ob vzhodnem robu libanonskih gora. Ni pretirano suha, saj je vmes dovolj počivališč, kjer je mogoče dobiti svežo vodo. Zaradi gora pa je zelo nevarna. Med strmimi pečinami imajo roparji dovolj prostora, da se skrivajo.

Na pogorjih je veliko votlin, ki jim dajejo varno zavetje. Ko vidijo, da prihaja manjša skupina, ki bi jo lahko obvladali, jo brezobzirno napadejo in izropajo. Uboge in ranjene ljudi puste ob poti, da nekateri umrejo od žeje ter vročega sonca.

Pot od Jeruzalema do Damaska je dolga osem dni hoda. Postajališča in prenočišča so tako razporejena; dovolj je časa za počitek in prenočišče. Sredi dneva, ko vročina najbolj pritisne, se karavana običajno ustavi za nekaj ur. Ko vročina malo popusti, spet nadaljujejo pot do teme.

V mraku se karavane ustavijo in začno svoj počitek. Nekaj moških pa bedi ob ognjih, da jih ne bi roparji napadli ponoči. Zgodaj zjutraj spet oprtajo kamele in druge tovorne živali ter nadaljujejo pot. Tako potujejo dan za dnem. Počasi in enakomerno. Peš se da slediti karavani, saj tudi gonjači kamel in trgovci hodijo peš ob obloženih živalih.

Trgovci poleg blaga prinašajo s seboj tudi novice iz krajev, kjer so potovali. Zato jih v mestih radi sprejmejo, da zvedo, kaj se dogaja po svetu. Med njimi so taki, ki potujejo vse svoje življenje. Tovorijo blago za velike trgovce.

Njim je cesta postala dom. Vse svoje nosijo s seboj in take roparji zelo radi napadajo. Seveda se popotniki zelo izogibajo samote in vedno čakajo ter poizvedujejo v mestu, kdaj bo karavana krenila na pot. Večja ko je karavana, bolj se počutijo varne. Pogosto imajo trgovci s seboj tudi neke vrste obrambo. To so možje na konjih ali oslih, ki počasi jezdijo ob karavani in varujejo blago in trgovce. Imajo orožje, da se lahko spoprimejo z roparji.

Karavana se že bliža Damasku. Zadnji dan hoda si ne privoščijo opoldanskega počitka. Kljub vročini hodijo dalje, saj želijo pred temo priti v mesto. Pravijo, da je zadnji dan bolje hoditi brez večjih postankov, saj imajo zvečer več časa, da se ugodno namestijo.

Urediti je treba tudi uradne zadeve, kot so cestnine in mitnine. Vedo, da so cestninarji in mitničarji lahko samosvoji in sitni. Če pridejo pozno, jih ne pustijo v mesto. Prenočevati z vsem blagom in živalmi pred mestnimi vrati pa tudi ni najbolj ugodno.

Pot, ki jo običajno prehodijo zadnji dan, je nekoliko krajša od tiste, ki so jo prehodili vsak dan. Če gredo tako, kot so navajeni, lahko sredi popoldneva prispejo pred Sončna vrata v Damask. Tam uredijo vse s cestninarji in gredo po Ravni ulici v mesto. Tam se trgovci razkropijo po različnih delih mesta. Običajno vedo, kam je treba iti, da bodo svoje blago dobro prodali.

Pri prodaji se jim nikamor ne mudi. Znajo si vzeti dovolj časa, da se pogajajo in barantajo, da obdržijo čim višjo ceno. Na koncu so vsi zadovoljni.

V karavani potuje tudi skupina petih mož. Vse, kar potrebujejo na poti, so naložili na krepkega osla. V rokah imajo vsak svojo popotno palico. Dobro so zaviti v obleko, da jih žgoče sonce ne opeče. Debela obleka pride prav ponoči, ko poležejo okoli osla in zaspijo.
p. Branko Petauer

četrtek, 06. december 2012

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

ponedeljek, 03. december 2012

Srečujem Te v človeku




Jezus uči, da lahko njega samega srečujemo v človeku v stiski, če temu človeku priskočimo na pomoč:

"Ko pride Sin človekov (Jezus) v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste  meni storili'" (Mt 25,31-40).
Bl. mati Terezija, ki s svojo ustanovo Misijonark ljubezni v pomoči potrebnem človeku streže Jezusu samemu, pravi:

"Danes je Kristus v ljudeh, ki so nezaželeni, nezaposleni, nepreskrbljeni, lačni, brez obleke in doma. Zdi se, da so brez vrednosti za državo ali družbo, nihče nima časa zanje."

"Včasih ga srečamo zapuščenega in blatnega na ulici siromašne mestne četrti. Včasih ga najdemo, ko je popolnoma izčrpan, ko stoka od bolečih ran, razpada zaradi gangrene ali celo kriči v smrtnih mukah. Najbolj žalostna preobleka zahteva od nas še več ljubezni."

"Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih."
"Ubogim moramo služiti z ljubeznijo. Če jih hočemo ljubiti, jih moramo najprej poznati. Poznati nje pomeni poznati Boga. Nato moramo živeti z njimi. Živeti z njimi pomeni živeti z Bogom. Končno jim moramo odpreti svoje srce in jih ljubiti, jim podati svoje roke in jim služiti; to pa pomeni ljubiti Boga in mu služiti."
An

Lenin: Bog je moj osebni sovražnik

Tragična ura ni bila le na Portugalskem. V Rimu so leta 1917 proslavljali dvestoletnico prostozidarstva, ki je nastalo v Angliji s prvo veliko ložo. Na Trgu sv. Petra so razvijali zastave z napisi: »Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi.« Maksimilijan Kolbe, ki je takrat študiral v Rimu, je kot protiutež prostozidarjem skupaj s sedmimi sobrati ustanovil zvezo Vojska Brezmadežne, da bi z Marijino pomočjo osvojil za Kristusa narode vsega sveta.

V tem času sta na drugem koncu Evrope, v Rusiji, Lenin in Trocki od 16. aprila do 7. novembra 1917 (Po julijanskem pravoslavnem koledarju od 3. aprila do 25. oktobra 1917) pripravljala komunistično revolucijo in uresničevala teze Komunističnega manifesta. Z oktobrsko revolucijo, ki jo komunisti slavijo 7. novembra (25. oktobra), se je začela v Rusiji komunistična oblast, ki se je pozneje razširila na veliko drugih držav, tudi na Jugoslavijo in s tem na Slovenijo. Več kot sedemdeset let je komunistični jarem grozil Evropi in jo v veliki meri tudi podjarmil.

Komunizem je bil izrazito protiverski. Postal je simbol za brezboštvo. Lenin je dejal: »Bog je moj osebni sovražnik.« Še leta 1978 je Moskovski večernik pisal: »Ne bojujemo se proti vernikom in tudi ne proti duhovnikom, bojujemo se proti Bogu, da mu iztrgamo njegove vernike.«

Papež Pij XII. je rekel: »Fatimskega sporočila ne moremo razumeti, če ne poznamo komunističnega ateizma, če ne vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji.« In dalje: »Boj, v katerega smo danes vključeni, je manj politične narave med Vzhodom in Zahodom, med svobodnimi in nesvobodnimi narodi sveta, ampak je v temelju boj za življenje in smrt; in ta boj se imenuje: Moskva ali Rim, pekel ali nebesa, Lucifer ali Marija, komunist ali Kristus, sovraštvo ali ljubezen.«

Že papež Pij XI. je zapisal: »Danes gledamo nekaj, kar svetovna zgodovina še nikoli ni videla: Plapolanje Satanove zastave v boju proti Bogu in veri, in to pri vseh narodih in v vsakem delu sveta; pojav, ki vse prejšnje postavlja v senco. Ateistični komunizem presega tako v pogledu razširjenosti kakor tudi po nasilju vsa dosedanja preganjanja Cerkve, tudi Neronova in Dioklecijanova. Vsemu svetu grozi, da ga bo pahnil v barbarsko stanje, stanje, ki je slabše kakor pred Kristusovim prihodom.«

nedelja, 02. december 2012

LETO VERE




SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA (1)
Celo leto vere bomo objavljali sestavke patra Branka Petauerja o Pavlovi življenjski poti in poti do globoke vere, ki jo je nato v svojih pismih in govorjeni besedi posredoval kristjanom vseh časov. Njegova pisma so bogata zakladnica naše vere.

sobota, 01. december 2012

Škof Rino Fisichella pred podobo Fatimske Romarice




Marija je ikona vere

Fatimska Marija Romarica vsako leto obišče sveto mesto Rim. Tako je bilo tudi 13. maja 2012. Navajamo nekaj misli iz nagovora, ki ga je ob tej priložnosti imel msgr. Rino Fisichella. On je namreč škof, ki mu je papež zaupal novo ustanovljeni dikasterij za novo evangelizacijo.

»Kaj neki se je dogajalo v srcu teh treh otrok, Jacinte, Frančiška in Lucije, dan po prvem prikazanju? Verjetno niso dojemali veličine dogodka in Božjega posega v njihovo življenje in tudi tega ne, da so bili izbrani za širjenje tega Marijinega sporočila.

Izkušnja, da smo prebivali z Gospodom, se nas mora osebno dotakniti. Niso bili izbrani le trije fatimski pastirčki, Bog je izbral, izvolil vsakega izmed nas. Sveti krst je tisti dar, po katerem jasno in dokončno pripadamo Cerkvi in lahko kličemo Boga za Očeta. Biti kristjan ni slučaj, to je izbira, ki se zgodi, ker je bila vsakemu izmed nas izgovorjena Gospodova beseda, da bi živeli Kristusovo življenje.

Vsak izmed nas je v moči krsta izbran za pričevalca evangelija, za pričevalca vstajenja. In kako to, se sprašujem, da doživljamo, zlasti na Zahodu, tako globoko krizo? Kriza vere pa prinaša s seboj še mnoge druge krize.

Najgloblja kriza namreč ni ekonomska kriza, ampak je tista kriza, ki je temelj vseh ostalih kriz. To je kriza vere, ki je rodila krizo v srcu človeka, ki več ne ve, kdo je, kam gre, nima več prihodnosti pred seboj, nima upanja, ni več sposoben odgovoriti na temeljna vprašanja o smislu svojega življenja.

Kako to, da smo se znašli v tem položaju? Mar ni vzrok v tem, da smo pozabili, da smo bili izbrani, izvoljeni, za pričevalce Gospodovega vstajenja? V tem da smo se zaprli vase in zato nismo več sposobni oznanjati evangelij tistim, ki jih srečujemo? Zakaj smo postali sramežljivi, prestrašeni, zaskrbljeni samo za zemeljske stvari in ne razmišljamo več o tem, da obstaja še nekaj globljega, pomembnejšega v življenju? In prav na to nas je prišla opozorit Devica Marija v Fatimo.

Zakaj je te tri pastirčke Marija takoj in naravnost vprašala: »Ste se pripravljeni vrniti sem?« Kar pomeni: »Ste pripravljeni ostati z menoj?« Naročila jim je, naj se šest mesecev zapovrstjo vračajo tja, ne glede na nerazumevanja in težave. V veri je potrebna stanovitnost, vera ni na sporedu samo, kadar imamo težave; kdor veruje, veruje vedno. Kdor je srečal Kristusa, ostane vedno z Njim.

Sveti Avguštin ima zanimivo misel. On pravi, da Bog ni hotel, da bi njegov edinorojeni Sin ostal sam, zato mu je dal množico bratov in sester, da bi v teku stoletij vsi skupaj molili k skupnemu nebeškemu Očetu. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da delamo Jezusu družbo v njegovi osamljenosti. Kako ga lahko pustimo samega? Mi, izbrani po krstu, odgovorni za vero, sinovi v Sinu, smo poklicani, da podarjamo svoje življenje iz ljubezni!

In glejte, prav ta nauk nam prihaja danes iz Fatime: uprimo pogled v to Marijino podobo. Tu najdemo moč, da verujemo še močneje. Marija je ikona vere. Popolnoma se je darovala tistemu Bogu, ki jo je prosil, da vstopi v njeno življenje na tako nepričakovan način. Danes je ona prišla prosit nas, naj se čutimo odgovorne za našo vero.

Nikoli se ne utrudimo črpati moč iz naše vere in nikoli ne pozabimo, da je vera pot, po kateri je treba hoditi vse življenje. Vsak dan znova se moramo obračati na Gospoda z besedami: Verujem, Gospod, toda ti pomnoži mojo vero! Toliko bolj moramo to molitev ponavljati danes pred to fatimsko podobo. Marija nas je prišla prosit, naj Bogu darujemo sami sebe.«

petek, 30. november 2012

Fatima - cerkev Svete Trojice povzdignjena v baziliko



V fatimskem svetišču smo z velikim veseljem prejeli novico, da je Kongregacija za bogoslužje dne 19. junija 2012 z dekretom »Leiriensis-Fatimesis« podelila cerkvi Svete Trojice v fatimskem svetišču naziv manjše bazilike. Podelitev tega naslova se je zgodila v okviru priprave na stoletnico prikazovanj. V tej baziliki je p. Marko Ivan Rupnik napravil čudovit mozaik.

Podelitev naziva bazilike kakšni cerkvi poudarja posebno vez edinosti s svetim očetom. In ravno ta resničnost je najbolj značilna za Fatimo. Pastirčki so po prikazovanjih razodevali posebno ljubezen in povezanost s svetim očetom in so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež pomembno mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je postala molitev za svetega očeta in za njegove namene, kot sestavni del sporočila, vsakodnevna praksa svetišča
.
Podelitev tega naslova pa poudarja tudi ljubezen, ki jo goji sveti oče do Fatime. Ko so postopoma spoznavali nadnaravno razsežnost Fatime, so različni papeži vedno razodevali svojo povezanost s Fatimo in jo potrjevali s svojimi romanji na ta kraj: Pavel VI. leta 1967, kar tri romanja Janeza Pavla II. in romanje Benedikta XVI. leta 2010. Ta okoliščina, ki nas po eni strani navdaja z veseljem, nam po drugi strani nalaga odgovornost, da bazilika Svete Trojice postane za nas še močnejša zaveza občestva s svetim očetom in molitve ter daritve zanj.
p. Carlos Cabesinhas

petek, 23. november 2012

O nekem menihu, ki se je naučil v sanjah maševati




Delivec nebeških milostnih darov, Sveti Duh, ki vsak dober dar in vsako popolno darilo, ki pride od Očeta luči, na posamezne vernike razdeli tako, kot on hoče, je dal v svoji dobroti neizobraženemu bratu laiku posebno čudovit dar svoje milosti.

Ta blaženi mož torej, z imenom Walter, v svoji veri in v svoji predanosti nič manjši od učenih in izobraženih, je dolgo časa upravljal službo v skladišču oblek, skrbel z veliko ljubeznijo za obleko bratov. Zaradi čistosti svojega neoporečnega življenja so ga imeli radi in ga cenili.

Ko je nekoč počival v svoji postelji, se mu je v spanju prikazala častita postava, ki mu je ukazala, naj gre hitro v molilnico in naj, vdan božjemu veličastvu, poje mašo. On pa se je bil zaradi tega nenavadnega naročila nemalo začudil, takoj je pomislil na nizkost svoje osebe. Zato si je pomišljal, iz spoštovanja, ni pa se upal upirati tistemu, ki je naročil, zaradi njegove avtoritete, in hitro je to storil po njegovih besedah. Šel je, da izpolni nenavadno nalogo.

Nadel si je duhovniško obleko in maševal z veliko pobožnostjo na čast Svetemu Duhu. Ko se je zbudil, je znal mašo na pamet, saj je prej ni poznal, ker ni znal brati. Dolga leta jo je ohranjal v spominu in se potrudil, da jo je ponavljal pri svojih premišljevanjih in molitvah; in s toliko večjim veseljem jo je ponavljal, čim bolj je na to mislil, da se je ni naučil po človeški učenosti, ampak po božjem navdihu.

četrtek, 22. november 2012

Fatimski škof je potrdil litanije blaženih fatimskih pastirčkov




Dne 20. februarja 2012, na obletnico Jacintine smrti, je msgr. Antonio Marto podelil »imprimatur« javne molitve litanijam k blaženim fatimskim pastirčkom Jacinti in Frančišku. Pisni viri, uporabljeni za sestavo litanij, so: liturgična besedila, nagovor Janeza Pavla II. ob beatifikaciji častitih Frančiška in Jacinte, pastoralna nota portugalske škofovske konference ob beatifikaciji fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška in Spomini sestre Lucije.
»Neskončno dobri Bog, ki ljubiš nedolžnost in povišuješ ponižne, podeli nam, po priprošnji brezmadežne Matere tvojega Sina, da ti bomo, posnemajoč blažena pastirčka Frančiška in Jacinto, služili s preprostim srcem in prispeli v nebeško kraljestvo.«

ponedeljek, 19. november 2012

PTUJSKA GORA - v soboto 8. decembra


Na praznik Brezmadežne, v soboto 8. decembra, bo na Ptujski gori sklep zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot,  za katero je prišla prosit Marija v Fatimo. 

Vodil jo bo g. nadškof in metropolit dr. Marjan Turnšek. Ob tej priložnosti bo tudi osebna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tistih, ki so se nanjo pripravljali. 

Molitvena ura se prične ob 9.00, sveta maša pa ob 10.00. Lepo vabljeni pod Marijin plašč in v njeno Srce. 

nedelja, 18. november 2012

Marijina potrpežljivost



Bodite potrpežljivi v vsem svojem trpljenju, kot je to bila Marija v vsem svojem življenju. Če vas svet prezira in zasmehuje, iščite pri Jezusu in Mariji svojo tolažbo. Ne sramujte se pred svetom, da ste zvesti Jezusovi in Marijini služabniki. Tako boste že tu nosili nebesa v svojem srcu in se nekoč večno veselili tam, kjer Marija, Kraljica devic, kraljuje.
b. A. M. Slomšek

sobota, 17. november 2012

Marijina vera



Marijina vera se ni omajala. Marija se brezpogojno podredi Božji volji in veruje: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).
bl. A. M. Slomšek

petek, 16. november 2012

Brezmadežna



Marijino visoko dostojanstvo je v brezmadežnem spočetju. Radujte se danes z Marijo, svojo kraljico, ve čiste device, vi nedolžni mladeniči in dekleta, ki ohranjate deviško čistost. Bodi hvaljen, ti blaženi stan deviške časti, ki po Jezusu, Mariji in apostolih spreobračaš svet, ki redčiš puščave poganstva po deviških misijonarjih, ki blažiš bolečine trpečih ljudi, ki gradiš našo srečo in zagotavljaš blagor naši deželi.

Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije je praznik lilij brezmadežne Device Marije, nebeške Kraljice, ki nam jo naša mati Cerkev z belo lilijo v roki kot najlepšim simbolom nedolžnosti predstavi v češčenje. Ta praznik nas pouči, da je čistost in nedolžnost srca prvi cvet kreposti. »Bodi pozdravljena, Marija, ti svetla zvezda jutranja, sijaj, ki te obdaja, nam oznanja Gospoda. Čista brez vsakega madeža boš v zveličanje ljudi postala Mati Najvišjega.

Bodi pozdravljena tudi naša Mati, ki te nam je dal Gospod za Mater«. Zato nam Cerkev postavlja posebno brezmadežno Mater našega Odrešenika v češčenje, da bi se mi grešniki zatekli k njej in jo prosili, da bi se bolj odločno zopet spravili z Bogom.
bl. A. M. Slomšek

četrtek, 15. november 2012

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC


Ljubezen Božjega Srca (9)

Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja.

 Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.
Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu.

Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. 

On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). 

Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. 

To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče. 

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”
p. Anton

sreda, 14. november 2012

Še o duhovnih vajah v septembru


Ko sem se na povabila dr. Nadraha udeležila duhovnih vaj od 7. do 9. septembra 2012, me je malo skrbelo, saj še nikoli nisem bila na duhovnih vajah. Ker je bila tema nagovorov Sprejem križev in zdravljenje notranjih ran s pomočjo Jezusovega in Marijinega Srca, sem se odločila, da pridem, saj sem se po smrti moža, na katerega sem bila zelo navezana, soočala z mnogimi težavami in vprašanji, na katera nisem našla odgovorov.

Zelo sem trpela. Vsi nagovori so se me zelo dotaknili. Pričela sem drugače gledati na svoje težave in prvič po moževem odhodu sem začutila v sebi MIR.

Razjasnila so se mi nekatera vprašanja, našla sem odgovor. V skupini so bili čudoviti ljudje, zdelo se mi je, da se že dolgo poznamo. Razšli smo se kot prijatelji z željo da se ponovno srečamo.

Četrtega oktobra me je čakal težak dan. Priznam, bilo me je strah. Vedno, ko se me poloti nemir, se spomnim na lepe dni v Stični in tako sem naredila tudi zvečer pred tem dogodkom.

Strah je izginil, umirila sem se. Verjela sem, da bo vse dobro. In res se je dobro izteklo. V Stični mi je bilo res zelo lepo in upam da mi bo dano, da se še kdaj udeležim duhovnih vaj.
Magda

sreda, 31. oktober 2012

Molitve za rajne


Molitve za rajne
Mesec november je po izročilu Cerkve mesec molitve za naše rajne. S tem, seveda, nočem reči, da v drugih časih leta ni treba moliti za rajne. Potrebno je, in to vsak dan. November pa je še posebej primeren čas, ko molitve za rajne pomnožimo in jih izkažemo svojo ljubezen.
Pomembno je, da se zavedamo, da je Cerkev skupnost bratov in sester v dveh razsežnostih. Prva je razsežnost tega časa, ki je minljiv, in razsežnost večnosti. Vsi smo med seboj povezani, zato lahko med verniki, ki so že zveličani, in med nami, ki smo še na poti, obstaja izmenjava vseh dobrin in vez ljubezni. To pomeni, da lahko naši sveti bratje in sestre za nas posredujejo pri Gospodu s svojo priprošnjo. Mi pa lahko s svojo molitvijo v goreči ljubezni posredujemo za tiste naše brate in sestre, ki so še v stanju očiščevanja. Zato je prav molitev za rajne čudovit izraz ljubezni do naših dragih in tudi do Cerkve.
Čisto preprosto bi lahko rekli: Življenje na zemlji je čas, ko lahko sami naredimo veliko za svoje odrešenje. Imamo možnost, opravljati dobra dela, lahko se zatajujemo in delamo pokoro za svoja grešna dejanja. Zato lahko s svojo odločitvijo za dobro vplivamo na našo večnost. Večna sreča je res v celoti popoln in zastonjski Božji dar, a Bog nam daje svobodo, da se zanjo odločimo ali pa ne. Ko umremo, nam ugasne možnost, da bi še kaj dobrega naredili. Lahko pa ostanejo časne kazni za grehe, za katere nismo dovolj zadostili ali naredili dovolj pokore. Te časne kazni je potrebno pretrpeti v stanju očiščevanja in dozoreti za popolno združenje z Gospodom in svetimi brati in sestrami. Ker duše v vicah same ne morejo vplivati na svoje očiščenje, so odvisne od svojih bratov in sester, ki to možnost imajo. Dolžina njihovega očiščevanja je odvisna od naših molitev in daritev. Zato je zelo pomembno, da se jih pogosto spominjamo v svojih molitvah in daritvah. Naše zadoščenje, naše daritve in naše žrtve jim lahko pomagajo, da Gospod čas očiščevanja skrajša. Gotovo pa jim pomaga tudi prošnja naših že poveličanih bratov in sester.
Prav je, da smo poučeni tudi o grehu in njegovih posledicah. Vsak greh je svobodna odločitev za slabo. To pomeni, da človek zavestno prelomi prijateljstvo z Bogom in se namesto na Gospoda naveže na kako drugo dobrino, ki ni Bog. V stanju greha ali prelomljenega prijateljstva z Bogom človek ni sposoben narediti nič dobrega in koristnega za svojo večnost. To se posebej očitno pokaže pri velikih ali smrtnih grehih. Smrtni greh je greh, ki človeka naredi duhovno mrtvega in v celoti razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je potreben ponoven zdravilni Božji poseg, ki nam v zakramentu svete spovedi vrne stanje posvečujoče milosti in obnovi prijateljstvo z Bogom. Da se to dejanje učinkovito izvrši, je potrebno obžalovanje nad storjenimi grehi.
Vsak greh ima dvojno posledico. Odvzame nam občestvo z Bogom. Zato zakrknjeni grešnik ni več v prijateljstvu z Bogom in je nesposoben, da bi vstopil v večno življenje. Tudi vsa dejanja, ki jih človek v takem stanju izvrši, nimajo vrednosti za večnost, so brez zasluženja. Vsak veliki greh nas torej obsodi na večno ločenost od Gospoda, ki je ljubezen. Bog pa je neskončno usmiljen, zato grešnemu človeku prihaja naproti z odpuščajočo ljubeznijo. Ko človek pred Gospoda prinese skesano srce, mu ta večno kazen odpusti. To pomeni, da izbriše obsodbo na večno ločenost od Božjega obličja ali zavrženost. Z drugimi besedami: usmili se skesanega grešnika in mu odvzame obsodbo na pekel. Kesanje ima za posledico obnovitev prijateljstva z Bogom in spreobrnjenje.
Treba pa se je zavedati še druge razsežnosti greha. Vsak greh, tudi mali, človeka nezdravo naveže na stvari. Ta navezanost potrebuje ozdravljenja, sicer človek ostane malikovalec. Navezanost na časno dobrino je potrebno nadomestiti s popolno predanostjo in navezanostjo na Gospoda. Očiščenje te navezanosti se lahko zgodi tukaj na zemlji ali pa v vicah. V sedanjem življenju je manj boleče. To je tako imenovana časna kazen. Lahko bi jo primerjali z rano, ki jo v duši pusti vsak greh. Zato je dobro, da v tem življenju naredimo za svoje grehe dovolj pokore. To se da v vsakdanjem življenju. Vdano nosimo in sprejmemo kakršnokoli trpljenje, bolečino, naredimo čim več dobrih del, se odpovemo dovoljenim užitkom in še drugo. Kadar pa človek v zemeljskem življenju ne poravna te napačne navezanosti, jo nese s seboj v večnost. Zaradi časnih kazni ostane nesposoben za druženje z Bogom v večni sreči. Duša mora zaradi tega zoreti v očiščevanju in se vsa usmeriti v Gospoda. To dozorevanje je trpljenje, ki žge koprnečo dušo, ki ve, da bo po očiščevanju prišla h Gospodu, zaveda pa se tudi, da zaradi časnih kazni še ne more tja, za kamor je ustvarjena.
Dušam v vicah lahko mi še živeči veliko pomagamo in prav je tako, da jim pomagamo. To je izraz nesebične ljubezni do bližnjega, do trpečih in ubogih. Veliko jim lahko pripomoremo s svojo molitvijo, da Gospoda iskreno ter goreče prosimo, naj jim skrajša očiščevanje. Vdano prenašanje trpljenja, sprejetje raznih križev z namenom in prošnjo, naj naše zasluženje Gospod podeli trpečim dušam. Tudi dobra dela, post in miloščina so možnosti, s katerimi lahko dušam v vicah izdatno pomagamo.
Cerkev nam ponuja možnost, da rajnim, ki so še v stanju očiščevanja, lahko naklonimo popolni ali delni odpustek. Odpustek je čudovita možnost, ki nam jo Cerkev naklanja, ker ima oblast razvezovati in zavezovati. Jezus je jasno rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Cerkev lahko določi, da se pod določenimi pogoji, zaradi zasluženja Kristusa, Marije in svetnikov, podeli ljudem popolno ali delno odpuščenje časnih kazni. Toda za te odpuščene kazni je treba zadostiti. Zadoščenje se vzame iz zaklada duhovnih dobrin Cerkve. Ta zaklad je nastal zaradi neizmernega zadoščenja Jezusa Kristusa, ki je s svojim darovanjem in trpljenjem zadostil Očetu za vse grehe vseh ljudi vseh časov. K temu zakladu se prišteje tudi zasluženje Device Marije in svetnikov. Pravzaprav je največji zaklad Cerkve prav Jezus Kristus, ki je žrtveno Jagnje za vse grehe človeštva.
V mesecu novembru lahko za rajne namenimo iz tega zaklada Cerkve odpustke. Potrebno pa je opraviti nekatere pobožne vaje in določeno pokoro. Popolni odpustek za naše rajne lahko prejmemo v prvih osmih dneh v novembru za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Vsak dan lahko rajnim naklonimo le en popolni odpustek. Prvega in drugega novembra ter prejšnjo in naslednjo nedeljo pa tudi v vseh cerkvah in javnih kapelah pod naslednjimi pogoji: Opraviti je potrebno sveto spoved, ki naj bi bila resnično spreobrnjenje, da po njen človek ne bi bil navezan na noben greh. Srce bi moralo biti prosto za Gospoda. To je najtežji pogoj. Zato je pomembno, da je kesanje resnično popolno, saj se je potrebno odpovedati vsem grehom, tudi najmanjšim. Nobena, tudi najmanjša vez, nas ne bi smela neredno navezovati na stvari, dobrine ali ugodja. Prejeti je potrebno sveto obhajilo in tako doživeti resnično srečanje v združenju z Gospodom. Vsemu pa je po naročilu Cerkve potrebno dodati molitev veroizpovedi ter določenih molitev in še po namenu svetega očeta (na primer očenaš). Pri pridobitvi delnega odpustka je pomemben lasten trud. Kolikor si človek prizadeva, toliko mu Cerkev doda iz svojega zaklada.
Nauk o odpustkih nam sporoča, da je za pridobitev odpustka potreben duhovni napor in spreobrnjenje. Tako duhovno prizadevanje pa rodi odpuščanje časnih kazni. Ker smo z našimi rajnimi v istem občestvu, se lahko odpovemo odpuščenju časnih kazni za lastne grehe in jih namenimo tistim, ki v stanju očiščevanja še potrebujejo naše pomoči. Napor pri molitvi za rajne ima dvojni učinek: pomaga tistim, za katere molimo, in v molivcu utrjuje ljubezen in pobožnost. Napor za pridobitev odpustka vodi kristjana bliže h Gospodu in povečuje njegovo hrepenenje po popolnem in trajnem združenju v nebesih. Prizadevanje za pridobitev odpustka je torej dejanje nesebične ljubezni do naših rajnih.
Ljubezen do bratov in sester v vicah nas mora voditi k usmiljenju. Prav je, da jim skušamo v njihovem očiščevalnem trpljenju stati ob strani. Danes oni potrebujejo naše ljubezni, jutri bomo mi na njihovem mestu in bomo koprneli po molivcih, ki bi nam pomagali s svojimi žrtvami skrajšati trpljenje. Zato je prav, da veliko molimo za rajne. Tako lahko v nas, še živečih na tej zemlji, raste upanje, da bo Bog takrat, ko bomo mi potrebovali molitev, Bog obudil gorečih molivcev, ki nam bodo pomagali krajšati čas očiščevanja v vicah.
Najbolj čudovita molitev za rajne pa je sveta mašna daritev. To je Jezusova daritev na križu, ki se daruje Očetu v zadoščenje za naše grehe. Ker je to Jezusov dar Očetu za našo spravo, ima veliko večjo vrednost kot naše molitve. Zato je prav, da se za naše rajne daruje čim več svetih maš. Ob mašni daritvi za rajne so dvojne koristi. Prvo je to, da smo rajnim učinkovito pomagali na poti očiščevanja. Ker pa smo se svete maše tudi sami udeležili, smo zrasli v ljubezni do Jezusa in utrdili prijateljstvo z njim. Izdatna pomoč rajnim pa se lahko izkaže, če za blagor njihovih duš naročimo gregorijanske svete maše. To je trideset zaporednih svetih maš, ki se darujejo zdržema trideset dni.
Mesec november nas vodi tudi k premišljevanju o človekovi minljivosti. Tako premišljevanje pa nas vodi k sklepu, da je potrebno življenje vzeti resno. Škoda je vsakega dneva, ko človek nič dobrega ne naredi za svojo večno srečo. Morda si mislim, da bo jutri nova priložnost, toda ali jo bom dočakal?
p. Branko Petauer

sobota, 27. oktober 2012

Kati


Tokrat je bilo tako težko, da sem boječe priznala in rekla: »Gospod, ne morem več.« Toda Bog se je zopet izkazal močnega in mogočnega v boju, kajti podprl me je, da sem vztrajala do konca. Spodbudila in ohrabrila me je tudi beseda prijateljice. Rekla mi je: »To boš zmogla, samo pogumna bodi. Korajša velja!«
Kati

sreda, 24. oktober 2012

Silva


Zelo sem bila ganjena vaših toplih pozdravov s skupnega romanja k Materi Božji, ko sem dobila kartico s skupnimi podpisi. Zelo lepo je, ko vas spremljam na romarskih potovanjih, ker vem, da tudi mene ne pozabite pri naši skupni Materi Božji. Kako rada bi šla z vami, a mi visoka leta ne dopuščajo.
Silva

sobota, 20. oktober 2012

Pepi Dragar


ODMEVI

Želel bi bralce revije spodbuditi, da si ob obisku Medžugorja v živo ogledajo tudi tako imenovane sončne čudeže. Številni ljudje so jih tam že videli – v različnih, nerazložljivih inačicah, poimenovanih: sončni ples, igra, sončno utripanje, vrtenje, nihanje sonca. Brez bojazni za vid si jih lahko vsakdo ogleda, zlasti v zgodnjem dopoldanskem in poznem popoldanskem času. Nekoliko trenutkov je treba zreti v sonce in zagleda se čudovito dogajanje. Veliko tega je posnetega in si je možno ogledati na internetu www.you tube.com (vpisati ) miracle of sun at medjugorje
Pepi Dragar

petek, 19. oktober 2012

Obisk pri Marjetki Smrekar


Obisk pri Marjetki Smrekar

Že dolgo nisem imela stikov z Marjetko, niti nisem vedela za njeno zdravstveno stanje. Ko sem prišla s hčerkami Favstino, Marjeto in Lucijo v Dom, kjer živi Marjetka Smrekar, smo najprej srečale njenega strežnika Branka. Malo smo poklepetali. Opisal nam je Marjetkino zdravstveno stanje, njene zaplete v bolnici in njeno trenutno stanje, ki je stabilno. Nato smo šli skupaj v Marjetkino sobo. Branko nas je predstavil Marjetki in prebil led ob tremi, ki je za trenutek nastala pri meni in pri punčkah, nato pa odšel opravljat svoje obveznosti in nam obljubil, da se še vrne. Marjetka se nas je razveselila. Zaradi svoje bolezni je priklenjena samo še na posteljo in tudi govori z zelo veliko težavo. Opazovala nas je. Predstavila sem ji svoje punce. Favstina je stara 9 let in gre že v četrti razred. Njena soimenjakinja Marjeta je stara 6 let in gre letos v prvi razred, naša najmlajša Lucija pa je stara 4 leta in obiskuje vrtec.
Marjetka je premikala samo oči in nas opazovala in nisem bila čisto prepričana, če nas pozna in če nas razume. Pred leti sem se z njo srečavala v Stični vsak zadnji petek v mesecu. Opazila sem, da mi želi nekaj povedati. Bila sem tiho in ji pustila čas, ki ga je potrebovala, in čisto počasi, a zelo razločno, je rekla: "Klementina, vse se spomnim."
Bila sem ganjena in radostna. Marjetki sem povedala, da je danes 20. avgust, ko praznuje sv.Bernard in Bernardova družina, ter jo vprašala, če je za to, da skupaj molimo. Marjetka se je strinjala. Moje punce so predlagale, da bi molili rožni venec Božjega Usmiljenja, ki ga rade molijo, in tako smo začele z molitvijo.
Joj, koliko radosti smo doživele ob tem srečanju. Bila sem zelo vesela, ko sem videla, kako lepo Branko skrbi za Marjetko. Njena gladka in negovana koža na obrazu mi je dala vedeti, da ima Marjetka ob svojem telesnem trpljenju, ki ga doživlja, vsaj malo utehe v Brankovi pozornosti za njene telesne, psihične in duhovne potrebe. Preden smo se poslovile, smo naredili spominski posnetek, ki ki vam ga posredujem.

Hvala, Marjetka, da sem te smela obiskati skupaj s svojimi puncami in da si nam vsem zgled, kako je potrebno potrpežljivo nositi križ in hoditi za Jezusom.
Klementina Plavčak

četrtek, 18. oktober 2012

Mihaela


Že nekaj let je minilo, odkar me je prijateljica Marjetka seznanila z Bernardovo družino. Od takrat tudi prejemam glasilo V Materini šoli. Iz leta v leto mi je to glasilo dragocenejše. To je edina revija, ki jo hranim, saj je vsaka številka čudovita!
Mihaela

torek, 16. oktober 2012

sestrra. Ksenija


Zelo rada berem članke v Materini šoli. Veliko korist zajemam v drobni knjižici Besede življenja. Uporabljam jo kot včasih Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom. Prav tisto se mi odpre, kar rabim, da osvežim duhovno moč. Imam kar nekaj duhovnih knjig in knjižnico na razpolago, a zaradi oslabljenih oči ne morem veliko brati. To je velika pokora, vendar za 94 leto starosti še majhna. Imam pa več časa za molitev in več prošenj zanjo; ko ljudje trpijo, imajo zaupanje v moč molitve. Predvsem si želim, da bi bila zapisana v Božjem Srcu. Domišljam si, da je tako, saj me Srce Jezusovo tolikokrat razveseli, ko uslišuje tudi moje male prošnje. Ko svoje skrbi izročim Srcu Jezusovemu, se vse dobro izteče v mojem miru.
s. Ksenija

sobota, 13. oktober 2012

Lidija


Pred časom sem dobila vabilo na pregled dojk za raka. Nisem vedela, ali naj grem. Pogledala sem na Jezusovo sliko in sem razumela, da naj grem. Tam sem v čakalnici srečala gospo, ki mi je povedala, da ima vnukinjo v petem razredu osnovne šole, pridno, nadarjeno, odličnjakinjo, ki pa ima fiksno idejo, da je predebela in noče jesti. Čeprav nisem vedela, ali je ta gospa verna ali ne, sem ji rekla naj moli za svojo vnukinjo in kliče Svetega Duha nad njo. Da bo to bolj pomagalo kot govorjenje, da tega ne sme delati, da ne je. Bolje, da reče, da ni dobro, če človek pretirava.
Ta žena je bila videti zadovoljna z odgovorom. Potem je bila kmalu poklicana in se nisva več videli. Po kakšnem tednu sem dobila izvid, da niso odkrili raka. Potem sem spoznala, da je Jezus želel, naj grem na pregled zato, da sem rekla omenjeni babici, naj moli za svojo vnukinjo.
Lidija

Mojca


Danes sem si v Domu starejših sposodila invalidski voziček tudi od gospe Karoline, ki je zbolela in ni mogla z njim k sveti maši. Rada je posodila voziček, da bo nekomu drugemu omogočila, da bo pri sveti maši. Ko sem ji ga pripeljala nazaj in se ji zahvalila, mi je vsa bleda rekla: "Mojca, ko bi ti vedela kako sem žejna. A bi mi prinesla malo vode?"
Od veselja, da ji bom lahko pomagala, sem tekla do čajne kuhinje, natočila vodo v prazno pollitrsko plastenko, ki sem jo našla in vso pot tekla nazaj. Ko sem se vrnila h Karolini, je začudena vprašala: "Kje si jo pa dobila tako hitro?"
Ni vedela, da sem od veselja, da ji bom lahko pomagala, tekla kolikor hitro sem mogla. Kako ganljivo je bilo poslušati njeno zahvaljevanje in videti njen srečen nasmeh. Ravno tako srečnih zahval smo deležni s sodelavci tudi od invalidov, ki jim omogočimo, da so pri nedeljski sveti maši. Mnogim, ki so priromali do roba tega minljivega življenja, sveta maša pomeni največ na svetu. Resnično, ni je večje sreče kot delati ljudem dobro, pa čeprav na najbolj preprost način ... Bogu sem neskončno hvaležna za te čudovite milosti.
Mojca

POGLABLJANJE V VERI (10)


POGLABLJANJE V VERI (10)

Bog deluje v razvoju

Julij pripoveduje: "Kakor večina mladostnikov sem si pri svojem petnajstem letu tudi jaz postavljal vprašanja: Od kod življenje? Ali življenje sploh ima smisel? Kaj je po smrti? Zakaj smrt? Ali je mogoče, da tako bitje, kot je človek, s smrtjo izgine v nič? Ali je ta čudoviti svet mogel nastati sam od sebe, čisto slučajno, brez smotra? Kaj ali kdo je tisto, iz česar vse na svetu izhaja? Počasi sem prihajal do spoznanja, da je na začetku vsega Nekdo, ki presega vse stvarstvo, ki je nad časom in prostorom. Nekateri so to počelo imenovali Narava, Prapočelo, kristjani mu pravimo Bog ...
Vsako bitje, vsaka stvar ima svoj začetek, svoj vzrok. Če gledamo na svet evolucionistično, pride to še bolj do izraza: človek, živali, rastline – če je vse to zgolj naravni proces razvoja, nič ne de, na koncu mora biti Nekdo, ki je dal najosnovnejšo obliko življenja. Saj samo od sebe nič ne more nastati. Čudoviti red v vesolju in na zemlji prav pričuje o obstoju Nekoga, ki vse to vodi in ureja. Tudi narava s svojo lepoto in harmonijo govori o obstoju Boga. Človek to vidi edino, če je dojemljiv za govorico narave.
Tudi sama zgodovina človeštva je lahko čudovit dokaz za obstoj Boga. Narodi vseh časov na vseh krajih zemlje so verovali v bogove, pri najbolj naravnih ljudstvih najdemo vero v enega vrhovnega Boga Stvarnika.
In tudi človek, to vesolje v malem, pričuje o bivanju Absolutnega. Lepota in dovršenost človeškega telesa, veličina in ustvarjalnost človeškega duha, vse je tako čudovito, da smo primorani pomisliti, kdo je vse to zamislil. Človek vedno niha med dobrim in zlim. Sam sebi je nezadosten, ker čuti svojo nepopolnost in omejenost. Sleherni človek nosi v globinah svoje duše neuničljivo hrepenenje po popolnosti, po večnosti, po Absolutnem."

Narava je kakor knjiga, ki govori o svojem Stvarniku. Tudi Juliju je spregovorila. Razvojna teorija ali teorija o evoluciji ga pri tem ne moti. Če hočemo kakšno knjigo brati, moramo poznati črke, moramo obvladati jezik, v katerem je napisana. Ko je nastopil Charles Darwin (+ 1882) s svojo razvojno teorijo, kar naenkrat knjiga narave mnogim ni več govorila o Bogu. Ali so se pomešale "črke", je postal "jezik" narave kar naenkrat nerazumljiv?
Nekaj podobnega se je zgodilo z Borisom Zarnikom (+ 1945) iz Ljubljane, ki je postal profesor za biologijo na zagrebški univerzi. V njegovi dobi se je močno razširila teza, da se je vse živo razvilo samo po sebi iz neživega in da se je človek razvil po telesu in po duši iz živali. Zarnik je sklepal: če se vse razvija samo po sebi, ni prostora za Boga in za ustvarjeno dušo. Boga ni treba. Vse, kar govorijo o njem, je izmišljeno. Znanstvenik ne sme biti veren. Zarnik je postal učitelj nevere za vse svoje učence v Zagrebu.
Polagoma pa je profesor Zarnik odkrival, da razvojna teorija ne more razložiti vsega. Že leta 1935 je povedal: "Četudi pravimo, da se nove oblike življenja tvorijo slučajno, to je pod vplivom boja za obstanek in prilagajanja, je vendar čudno, zakaj so te oblike vedno popolnejše in vodijo do najvišje stopnje – do človeka. Zdi se, da znanost tega ne zna razložiti. V vsem torej deluje neki Vzrok, ki dela, da so bitja vedno popolnejša. Mi delamo samo poskuse, kar je pa za njimi, to raziskuje vera ..."
Mnogi veliki naravoslovci priznavajo, da boj za obstanek in prilagojevanje sama ne moreta razložiti izvora in razvoja življenja. Leta 1942 je profesor Zarnik izpovedal: "Mene je študij razvoja živih bitij privedel nazaj k veri v Boga. O tem nameravam napisati knjigo: v njej bom povzel vse svoje znanstveno delo." Smrt ga je prehitela, zato ni mogel dokončati svoje knjige.
Mnogi so zaradi Darwinove razvojne teorije izgubili vero. Je bil Darwin neveren? Nikakor. Darwin je bil anglikanec. Ni bil pastor, kakor včasih trdijo.
V knjigi Vera in znanost dr. John Brooke ugotavlja:
"Kljub temu, da je njegovo versko prepričanje nihalo, tako v vsebini kot v moči, se pojavlja dokaj dosledno stališče. »V najbolj skrajnih omahovanjih,« je zapisal, »nikoli nisem bil ateist v tem smislu, da bi zanikal obstoj Boga.« In če gledamo pozitivno plat, se zdi, da je ohranil »notranje prepričanje«, da vesolje kot celota ne more biti posledica naključja."

Zakoni narave, ki omogočajo razvoj živih bitij iz manj popolnih do bolj popolnih, dokazujejo Zakonodajalca in Načrtovalca, ki je z njimi hotel nekaj doseči, tudi nastanek in razvoj življenja in človeka.
Ivan Djaja (+ 1957), profesor fiziolog na beograjski univerzi, je o razvoju življenja zapisal: "Življenje je misel. Razvoj živega sveta je misel na delu. V tem je ključ do razvoja in organizacije našega sveta."
Razvojno teorijo kristjan lahko sprejme, ne da bi s tem prišel v nasprotje z vero. Če se je človek po telesu razvil iz živalskih prednikov, s tem še ni rečeno, da se je iz njih razvil tudi po duši. Vsekakor duša prvih ljudi ni nastala in sploh ni mogla nastati iz živali, ker je nekaj popolnoma drugega, kakor je žival. Človeško dušo je ustvaril Bog. Prav tako jo ustvari vsakemu človeškemu bitju že ob spočetju v materinem telesu.
Razvoj vsega živega še bolj zahteva Božje delovanje kakor enkratno stvarjenje. Bog je v razvoju stalno dejaven, ne le na začetku pri stvarjenju sveta, rastlin, živali in človeka. Razvoj ali evolucija lepo kaže, kako Bog v vesolju ne posreduje le občasno, temveč je v svetu vedno navzoč in dejaven.
p. Anton

Romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondu

Na romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondo v Italiji smo se letos z Odborom za posvetitev JMS odpravili v nedeljo, 26. avgusta, v zgodnjih popoldanskih urah v organizaciji turistične agencije Aritours. Romanja se je udeležilo 85 romarjev, od tega: 60 duhovnikov, 4 stalni diakoni in 21 laikov, posvečenih JMS. Romarska pot se je iz deževnega Maribora preko Ljubljane in Postojne vila do mejnega prehoda Fernetiči, ker so vstopili še zadnji romarji. V poznih večernih urah smo prispeli v Loreto, kjer smo prenočili. Ponedeljkovo jutro nas je obsijalo s soncem, naša srca pa je ogrela Loretska Mati Božja, ki nam je pomagala, da smo se lažje vživeli v Marijin »Zgodi se«. V sveti hiši, imenovani tudi nazareška hišica, smo našli črno podobo Matere Božje z Detetom, nad njo pa napis: »Tu je Beseda meso postala!« Ista sveta hiša, v kateri je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Sina, Odrešenika sveta, stoji sedaj pod kupolo mogočne bazilike v Loretu, kot bi nas mala hiška in v njej Marija, hoteli opomniti, da tudi mi skušajmo, tako kot ona, postati majhni pred Bogom.
Pot smo nadaljevali proti San Giovanni Rotondu in s pomočjo g. patra Antona Nadraha spoznavali življenje sv. Patra Pija. Premišljevanje o njegovi duhovni poti nas je vabilo, da vzamemo zares svoje poslanstvo in se predamo Božji volji, pa čeprav nas ta pelje skozi odpoved in bolečino. Zgled brezpogojne ljubezni do Jezusa je p. Pij najbolj izkazal s tem, ko sprejel Kristusovo trpljenje v obliki stigem, ki jih je nosil skoraj 50 let. Poleg telesnega trpljenja je bil deležen še hudega duhovnega trpljenja, saj je bil kljub čudežnim znamenjem, ki so potrjevala, da ga vodi Gospod, deležen obtožb in preganjanja. A kljub vsemu so ga ljudje množično iskali in se zatekali k njemu. Čuteč in zahteven spovednik je spreobrnil mnogo duš. Tako smo hiteli v njegovo mesto, da bi njegov zgled poživil tudi našo vero.
In končno smo v ponedeljkovem popoldnevu dospeli v Pijevo mesto, kjer nas je že čakal duhovni voditelj, jezuit, umetnik, teolog in profesor p. Marko Ivan Rupnik, med drugim tudi avtor mogočnega dela, 2400 m2 velikega mozaika v San Giovani Rotondu, ki nam ga je sam tudi najbolj strokovno in duhovno orisal. Mozaik govori o našemu naravnemu življenju, ki mu je usojena smrt zaradi greha, vendar v moči Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, to življenje vstane kot novo življenje. Romar, ki se začenja spuščati v kripto po dolgem hodniku, je povabljen, da se zave te resnice in da duhovno stopi v občestvo s svetim Frančiškom in svetim Pijem, ki nas spremljata na poti, vsak z ene strani hodnika. Romar končno vstopi tudi v kripto, kjer ob češčenju relikvij sv. Patra Pija zre tudi svoje življenje v Bogu. Ko vstopimo v kripto, vstopimo v svetlobo, ki želi spomniti na tisto luč, v kateri prebivajo svetniki. Želi spomniti na raj, na nebesa, ki so prava domovina vsakega kristjana.
Duhovnost patra Marka Rupnika me je zelo nagovorila, a kot vdovo so me najbolj nagovorile naslednje njegove besede: »Samo prava ljubezen ve, da je nič ne bo ločilo, čeprav vmes nastopi smrt. Ljubezni ni mogoče živeti brez Velike noči.« Posebno zanimiva se mi je zdela primerjava »Visoke pesmi« in Evangelija po Janezu 20. poglavje, 11-18. vrstica, kjer prikaže razpon življenja od solz sreče do solz grenkobe.
Ko v Visoki pesmi nevesta išče svojega ženina in ga končno najde, pravi: » Že sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem prinesla v hišo svoje matere, v izbo nje, ki me je spočela.« Tudi Marija Magdalena, ki ob praznem grobu joka in išče Jezusa, predstavlja vsakega človeka, ki je kdaj ljubil in ob izgubi ob grobu joka. Obe želita svojega »ženina« odpeljati domov in znova živeti zemeljsko ljubezen. Marija Magdalena, misleč, da govori z vrtnarjem, ogovori Jezusa z besedami: » Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« A Jezus ji potem, ko ga Marija spozna, reče: »Ne oklepaj se me! Pojdi k bratom in jim povej, da odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« Nikoli do sedaj nisem tako mogočno slišala besede: »Ne oklepaj se me!« V tem odlomku sem vedno videla le Jezusa, danes v teh dveh odlomkih vidim tudi sebe, kako po smrti moža tavam in se oklepam moža, čeprav je pri Bogu. In ob tem spoznavam, da tako kot Marija Magdalena, nisem bila dozorela za velikonočno ljubezen. Vso to razlago pa pater Marko Rupnik zaključi z besedami: »Edino resnično bogastvo na zemlji je tisto, kar smo v ljubezni darovali in se bo pokazalo šele po naši »veliki noči« pri Očetu.
Obiskali pa smo tudi Monte Sant Angelo, kjer je leta 490 angel sporočil, da se bo na mestu razpoke, ki prihaja globoko iz zemlje , delilo Božje usmiljenje in na istem mestu v 17. stoletju znova povabi k obnovitvi molitve. Pri mašnem nagovoru je p. Marko opozoril na naš čas, ki mu je duhovni svet postal tuj, saj ne priznavamo več angelov. Pri sveti maši smo molili za slovensko mladino, da bi vsaj peščica ostala pod varstvom angela in da bo po njih Bog zaščitil ves narod. Tako bi po zgledu angela Portugalske, ki se je prikazal trem pastričkom v Fatimi leta 1916, tudi naš narod znova obrnil pogled proti Bogu in na priprošnjo angela Slovenije ter Marijinega Brezmadežnega Srca Bog rešil Slovenijo iz gospodarske in politične krize. Če smo v odnosu z Bogom, nam nobena negativna sila ne more nič škodovati. Center je Bog in od tu prihaja blagoslov. Tako je zaključil p. Marko.
In že je tu petek, 31. avgust, ko se moramo vrniti v stare tirnice življenja. Na poti domov smo obiskali tudi Lanciano, kjer se je davnega leta 750 zgodil evharistični čudež. V rokah nevernega meniha je hostija postala resnično človeško meso, vino pa resnična človeška kri. Čudež je potrdila znanost v 70. letnih prejšnjega stoletja. Romarji tam lahko zremo v živo monštranco, ki nas izziva, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do svete evharistije. Tu sem doživela čudovito, do srca segajočo bližino evharističnega Jezusa, ki mi je v oči privabil tudi solze sreče in mu tako v tej radosti vse moje prošnje in težave položila na oltar.
Naj se ob koncu zahvalim vsemogočnemu Bogu in Materi Mariji, ki tako usmerjata korake mojega življenja, da sem smela pobirati drobtinice iz iste duhovne mize, kjer si je v letošnjem avgustu za delo v Gospodovem vinogradu nabiralo novih duhovnih moči kar lepo število slovenskih duhovnikov. Predvsem pa Bogu hvala za res enkratnega in neponovljivega slovenskega teologa p. Marka Ivana Rupnika . Naj bo zahvala združena s prošnjo k nebeškemu Očetu, da bi svoje poslanstvo še naprej izpolnjeval s tisto ljubeznijo in ponižnostjo, ki jo izžareva njegova osebnost.
Rezi Kadunc