Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 14. november 2011

Pismo iz Vatikana, 10. avgusta 2011

Spoštovani pater,

z duhovnih vaj v Fatimi ste dne 21. julija 2011 skupaj s spoštovanim msgr. Alojzom Uranom ter kleriki in laiki, ki so povezani s slovenskim narodnim odborom za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, poslali svetemu očetu izraze iskrenega spoštovanja in sinovske vdanosti do njegove petrinske službe, ki so bili podkrepljeni z zagotovilom molitve.

Sveti oče se zahvaljuje za izraze spoštovanja in duhovne bližine ter želi, da bi dnevi, ki ste jih v Fatimi namenili molitvi in poslušanju Božje besede, prinesli sadove miru in vlili novega poleta za veselo pričevanje evangelija.

Spodbuja vas, da se z obnovljeno vero izročite Božjemu usmiljenju in vsem podpisnikom z veseljem podeljuje zaprošeni apostolski blagoslov, ki ga rad razširja tudi na vaše drage.

Z globokim spoštovanjem vdan v Gospodu

msgr. Peter B. Wels

torek, 25. oktober 2011

Z ROŽNIM VENCEM K BOŽJEMU IN MARIJINEMU SRCU

in sicer od četrtka, 27. oktobra ob 17h do sobote, 29. oktobra po kosilu.

V petek, 28. oktobra, ob 20h imamo redno srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca pa se morda da pridružiti še nekaj časa pri programu duhovnih vaj.

Prijave: e-pošta: anton.nadrah@rkc.si; tel. 01/78 77 100.

Bog povrni, lep pozdrav in morda nasvidenje v JMS!

p. Anton Nadrah

DUHOVNE VAJE ZA VSE

Stična, 27. - 29. oktober 2011

Uvodni večer

Četrtek, 27. oktober 2011:

17.00 ura molitve pred NAJSVETEJŠIM
17.45 DUH ASIZIJA - SVETA MAŠA ZA MIR
18.30 večerja v obednici pod opatovo kapelo
19.30 ROŽNI VENEC PO SVETEM PISMU


Dneva zbranosti
Petek, 28. oktober 2011:

7.00 jutranja molitev
7.30 zajtrk, spovedovanje
9.00 SVETI KRIŽEV POT
10.00 I. PREMIŠLJEVANJE
11.30 SVETA MAŠA
12.30 kosilo
15.00 ČEŠČENJE SVETEGA REŠNJEGA TELESA,

spovedovanje

16.30 II. PREMIŠLJEVANJE, spovedovanje
18.00 večernice
18.30 večerja
19.30 SVETI ROŽNI VENEC s premišljevanjem

Sobota, 29. oktober 2011:

7.00 jutranja molitev
7.30 zajtrk
9.00 SVETI ROŽNI VENEC s premišljevanjem
11.00 SVETA MAŠA in sklep v opatovi kapeli:
  • OBNOVITEV PO­SVETITVE NAJSVETEJŠIMA SRCEMA,
  • PRE­JEM POPOLNEGA OD­PUS­T­­KA,
  • BLAGOSLOV NABOŽNIH PREDMETOV, ZAHVALNA PE­SEM
12.30 kosilo in slovo!

»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa …!« Gal 6,14
Jezus, krotki in iz Srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu!

sreda, 19. oktober 2011

Poživimo obhajanje prvih sobot

Že od 9. stoletja naprej so v Cerkvi na soboto posebej častili Devico Marijo. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje pravi, »da je sobota spomin blažene Device, njene materinske drže in drže učenke, ki je na veliko soboto, ko je Kristus ležal v grobu, bila edina močna v veri in upanju ter je edina med vsemi učenci čuječe pričakovala Gospodovo vstajenje« (CD 102, čl. 188).

Obhajanje prvih sobot v mesecu je poleg češčenja Matere Božje predvsem v tem, da z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za grehe človeštva prejmemo zadostilno sveto obhajilo. To je zelo priporočal že papež Pij X. Vsako prvo soboto v mesecu naj bi preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov.

Pobožnost petih prvih sobot pa je Marija naročila fatimski vidkinji Luciji 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in za nagrado obljubila srečno smrt. To je tako imenovana »vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca«: »Hčerka moja, glej moje srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi.

Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim,
  • ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto,
  • spovedali,
  • prejeli sveto obhajilo, z
  • molili en del rožnega venca in mi
  • petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš
Marija obljublja, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:

  1. opravimo dobro spoved v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; spovemo se lahko že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu svetega obhajila na prvo soboto moramo biti v posvečujoči milosti;
  2. prejmemo zadostilno sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri opravljanju prvih sobot;
  3. zmolimo en del rožnega venca;
  4. poleg tega petnajst minut delamo družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;
  5. vse štiri omenjene pogoje opravimo z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu, saj grehi ne žalijo samo njenega Sina, ampak prizadenejo tudi Devico Marijo; tako pomagamo reševati današnje človeštvo za večnost.
Jezus je Luciji pojasnil, da tisti, ki omenjenih pogojev ne bi mogli izpolniti v soboto, jih lahko iz upravičenih razlogov z duhovnikovim (npr. spovednikovim) dovoljenjem izpolnijo naslednjo nedeljo. To dovoljenje bi marsikomu prišlo prav. Tako bi poživili prve nedelje v mesecu.

Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot (nedelj).

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu predlaga, da bi, v spomin na našega prvega mučenca bl. Alojzija Grozdeta in na škofa dr. Gregorija Rožmana, prvosobotno pobožnost posebej pripravili v času od januarja do maja. Bl. Alojzij je v domači župniji hotel širiti to pobožnost, škof Rožman pa je duhovnike in vernike spodbudil, da so jo od januarja do maja 1943 opravili v velikem številu.

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu

sreda, 12. oktober 2011

Fatima

Objavljano 1. del pridige p. dr. Leopolda Grčarja, ki jo je imel 19. julija 2011 na duhovnih vajah v Fatimi

Današnji dan je nadvse pomemben: Z Jezusom Kristusom obhajamo »Kalvarijsko daritev« v čast Fatimski Materi Božji, v čast Mariji, ki je pod križem darovala Sinovo žrtev za naše posvečenje.
To sveto evharistijo začenjam z zadnjimi Marijinimi besedami, izgovorjenimi tukaj v Fatimi: »Ne žalite več Boga, ker je vse preveč žaljen!« Brezmadežna Fatimska Gospa, stopila si med nas, da bi nam prinesla po Božjem naročilu besede spreobrnjenja, tolažbe in miru. Marija, hvala za ta dar.

 Lucija, Frančišek in Jacinta
V Fatimi na Portugalskem se je od 13. maja do 13. oktobra 1917 Marija šestkrat prikazala trem preprostim pastirjem: desetletni Luciji dos Santos (1907 – 2005), devetletnemu bratrancu Frančišku Marto (1908 – 1919) ter sedemletni sestrični Jacinti Marto (1910 – 1920).
Bilo je v času prve svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Marija je s svojimi prikazovanji hotela posredovati kot Kraljica miru.

Kaj razumemo pod besedo FATIMA?
Fatima je Marijina beseda in Marijino naročilo sedanjemu svetu!
Fatima je čudovita zgodba Božje Previdnosti, ki nevidno pa do potankosti vodi zgodovino narodov. Fatima je trojni čudež:
a)   Da se Božja Mati prikazuje trem nedolžnim otrokom in se z njimi pogovarja.
b)   Notranje zorenje treh otrok, njihova čudovita rast v svetosti, v zatajevanju in v žrtvi za grešnike, za svet, ki propada in za rešitev domovine.
c)    Vstajenje in prerod Portugalske, ki posluša Marijo!
Večina Marijinih besed je namenjena vsem ljudem. Tukaj smo zato, da bi znova slišali Marijine besede in stopili na pot fatimskega sporočila: pot žrtve in zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu! Tudi Cerkev nam nenehno naroča: Molite, delajte pokoro, obnovite življenje! Kristusa v duše, v družine, v narode!
Že kot gimnazijcu mi je pokojni p. Marijan Valenčak rekel: »Če hoče Bog dati komu velike milosti, mu da najprej dar molitve!« Tako je Bog pripravljal fatimske pastirje! Angel miru jih uči moliti na kolenih in sklonjeni s čelom do tal:
»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«
Skrivnostni angel je naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil presveti Srci Jezusovo in Marijino!« Ko je Lucija vprašala angela: »Kako naj se žrtvujemo?« je dobila odgovor: »V vsem, kjer morete, darujte Gospodu žrtve v spravo za grehe, ki ga žalijo, in v prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako skušajte izprositi mir svoji domovini. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Lucija je zapisala: »Te besede so se vklesale v naše duše kot skrivnostna luč, ki nam je razodevala, kako nas Bog ljubi in želi biti ljubljen, in kolike vrednosti je žrtev, ki zaradi nje Bog grešnike spreobrne.«
Končno jih angel, kleče na zemlji, nauči novo molitev:
»Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«
Potem jih je obhajal s svetim Rešnjim Telesom in Krvjo, rekoč:
»Vzemite Telo in Kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje tako strahotno žalijo! Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga!«
Vse to je bila le priprava.

13. maja se jim razodene Marija – Božja Mati! In jim naroči, naj odslej sveti rožni venec prav pobožno molijo. Nato pa jih vpraša: »Ali se hočete darovati Bogu s tem,  da mu boste radi prinašali žrtve in radi sprejemali vse trpljenje, ki ga vam bo poslal, in sicer v spravo za neštevilne grehe, s katerimi ljudje žalijo Božje veličastvo? Ali hočete trpeti za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščevanje za kletve in vse druge žalitve, ki jih prizadevajo mojemu brezmadežnemu Srcu?«
Marija jim razodene: »Kmalu boste morali veliko trpeti, a milost Božja Vas bo vedno podpirala in tolažila.«
Marija je 13. maja čudovito preprosto pa jasno postavila pogoje za mir na svetu: molitev, rožni venec, prostovoljne žrtve, zadoščevanje, predvsem pa spreobrnjenje.

13. junija: naj vsak dan molijo rožni venec, … po Jacinto in Francka bom prišla kmalu, ti, Lucija, pa moraš še dalj časa ostati  tu doli … Jezus hoče razširiti po svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca.

13. julija: v tretjič jim priporoča, naj vsak dan molijo rožni venec, da bi se vojna skoraj končala. Saj »Samo Ona more ljudem pomagati!« Potem pa naroča Luciji: »Žrtvujte se za grešnike in ponavljajte pogosto, zlasti kadar storite kako žrtev: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih ljudje zadajajo brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«  Na ta dan jim je Marija rekla: »Videli ste pekel, kjer končujejo duše ubogih grešnikov. Da bi grešnike obvaroval pogubljenja, hoče Gospod uvesti po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.
Če ljudje ne prenehajo žaliti Gospoda, se bo v kratkem začela druga, še hujša vojna. Da to preprečim, bom prišla s klicem, naj posvetijo Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu in naj prejemajo zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo zmago.« Nato je Gospa dodala: »Kadar molite rožni venec, dodajte po vsaki Slava Očetu še zdihljaj: 'Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'« Otroci so razumeli, da je to molitev za grešnike, ali, kakor je rekla Lucija, za 'duše, ki se nahajajo v najhujši in najbližji nevarnosti večnega pogubljenja.'

13. avgusta so bili v Irijski globeli izredni pojavi, otrok pa ni bilo, ker jih je župan zaprl.

19. avgusta: Marija otroke spodbuja k molitvi sv. rožnega venca in zaključi: »Molite, veliko molite in prinašajte žrtve za grešnike! Kajti mnogo, prav mnogo duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil!«

13. septembra: Dobra Gospa spet naroča, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne. Obljublja, da bodo oktobra videli sv. Jožefa in Dete Jezusa. Naj zagotovo spet pridejo sem trinajstega naslednjega meseca. Marija je posvarila: »Gospod je zelo vesel vaših zatajevanj, vendar ni treba, da bi spali z vrvjo. Nosite jo samo podnevi.«

13. oktobra  je Lucija vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?«
»Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast. Že šestič naroča: »Naj molijo vsak dan sveti rožni venec in delajo pokoro za svoje grehe.« …da se bo vojna kmalu končala in se bodo vojaki kmalu vrnili domov. Priporoča: »Treba je , da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje svojih grehov!«
Marijin glas je zvenel kot prošnja: »Naj ne žalijo več Jezusa, ker je že vse preveč žaljen!«
To so bile zadnje besede brezmadežne Gospe, jedro Marijinega sporočila v Fatimi! Lucija je pozneje zapisala: »Te Marijine besede so se mi najbolj globoko vtisnile v srce … Kako milo izraženo pritožbo razodevajo in kako nežno prošnjo! O, kako želim, da bi jih slišal ves svet in da bi vsi otroci nebeške Matere poslušali njen glas!«
Fatima je bila v času Marijinih prikazovanj vas z okrog 2500 prebivalci, skoraj v sredini Portugalske, kakor njeno srce, okrog 125 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona.
Marijina prikazovanja pa se pravzaprav niso dogajala v Fatimi, ampak 2,2 kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, ki so ji ljudje rekli »Cova da Iria«, Irijska globel. Vendar so pozneje vsi govorili o »fatimskih« dogodkih, ker je bila Fatima večja in bolj znana.
Starši vidcev so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji. Lucija je leta l985 v posebnem pismu za otroke povedala:
»Zaradi sorodstvenih vezi sta bili obe družini kakor ena sama družina. V eni in drugi hiši smo se vsi trije počutili kakor doma. Zato sta Božja služabnika Frančišek in Jacinta navadno prebila dan v naši hiši.«

ponedeljek, 10. oktober 2011

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

»Naj sedem let, ki nas loči od stoletnice prikazovanj naše fatimske Gospe, pomaga do zmage njenega brezmadežnega Srca« (Benedikt XVI. v Fatimi 2010).

V letih 2016/17 bomo obhajali stoletnico fatimskih dogodkov. Leta 1916 se je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Hijacinti, trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat Devica Marija in ob zadnjem prikazanju 13. oktobra 1917 razodela svoje ime: sem Gospa rožnega venca. Po vsem svetu so se že začele priprave na to pomembno stoletnico. Lepo vabim, da se tudi bralci priključite tej pobudi. To lahko storite tudi tako, da vsak dan molite eno ali obe molitvi angela miru v Fatimi. Naše glasilo bo spremljalo to pripravo.

Kakšen pomen ima Fatima za Cerkev in človeštvo? Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov in dramatikov, je dejal, da je Fatima »največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja«. Zakaj je Fatimo tako visoko cenil?

Ker jo je imel za »prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu«. Mar ni fatimsko sporočilo danes že zelo odmaknjeno in zastarelo? Papež bl. Janez Pavel II. je mislil drugače, saj je dejal, da je danes fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«.

Tudi sedanji papež Benedikt XVI. ne misli drugače, saj je ob obisku v Fatimi v maju 2010, ko je vse duhovnike posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, fatimskemu škofu dejal: »Kot Fatima ni ničesar v vsej katoliški Cerkvi po svetu.« V Fatimi je oznanil tudi cilj priprave na stoletnico: »Naj sedem let, ki nas ločuje od stoletnice prikazovanj naše fatimske Gospe, pomaga do zmage njenega brezmadežnega Srca.«

Prva molitev angela miru v FatimiMoj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.

Druga molitev angela miru v FatimiPresveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Bl. Alojzij Grozde in rožni venec


V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost.

Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.
Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec.

O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle, ki je bil v Marijanišču Lojzetov vzgojitelj in po mučeniški smrti njegov življenjepisec, zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.
Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.
  • V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«
Lojzetov vzgojitelj dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, ako je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.
  • Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil  8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«
  • Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.
Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Posnemajmo ga, posebej še v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca in rožnovenske Božje Matere. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa. Amen.
p. Anton

Rožni venec gospe Adžubej


Ko je mons. Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., zapuščal Bolgarijo, je dejal: "Če bo kakšen Slovan, katoličan ali ne, kdaj potrkal na moja vrata, bodo ta vedno odprta in ga bom prijateljsko sprejel." Nekega dne je prispel v Fiumicino (rimsko letališče) nek Slovan in je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Odgovor je prišel nemudoma in se je glasil: "Naj pride!" Srečanje je bilo določeno za 7. marec.

Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja soprogo Rado, Hruščovovo hčerko, in ju sprejel v svoji knjižnici. Potem ko ju je povabil, naj se usedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih, o bogati liturgiji, nakar je vzel v roke rožni venec, ki je bil na mizi, in rekel: "Gospa, ta rožni venec je vaš. Moji svetovalci so me poučili, da se nekatoliški princesi spodobi podariti kovance ali znamke, toda jaz vam podarjam rožni venec, kajti mi duhovniki imamo, poleg svetopisemske molitve psalmov, tudi to obliko ljudske molitve.  

Meni, papežu, rožni venec pomeni petnajst skrivnosti, s pomočjo katerih premišljujem dogodke sveta v Gospodovi luči. Osebno zmolim en rožni venec zjutraj, drugega proti večeru in tretjega ponoči. Novinarji so bili presenečeni, ko sem jim povedal med intervjujem, da peto veselo skrivnost molim zanje. Drugi so bili presenečeni, ko sem jim povedal, da tretjo veselo skrivnost  - Jezusovo rojstvo - navadno molim za vse otroke, ki se bodo rodili v naslednjih 24 urah; katoličani ali ne, čim pridejo na svet, so deležni papeževega voščila.

Ko bom odslej molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših treh otrok." Gospa Adžubei je z rožnim vencem v rokah odgovorila: "Hvala, sveti oče, zelo sem vam hvaležna! Povedala bom svojim otrokom ..." Papež se je nasmehnil, jo pogledal in ji rekel: "Poznam imena vaših otrok ... Tretji se imenuje Jan, Janez tako kot jaz ... Ko boste prišli zvečer domov, posebej pobožajte Jana ..."

Prevod D. Č. 

petek, 26. avgust 2011

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v župniji Martjanci

V letošnjem cerkvenem letu 2010/11 je bil naš pastoralni načrt usmerjen v posvetitev JMS posameznikov in družin. Uresničeval se je na najrazličnejših nivojih in dejavnostih. Priprava je potekala eno leto. Na sejah ŽPS smo zastavili načrt priprave in izvedbe. Vključeni pa so bili tudi bolniki, ostareli in osamljeni, otroci, družine in drugi.

V župnijskem listu smo imeli posebno rubriko, » Posvetitev JMS«, kjer smo objavljali članke o pomenu in namenu posvetitve. Predvsem pa smo želeli povabiti farane, da bi postavili Boga na najvišje mesto v njihovem življenju. Približati se želimo Bogu, ki je ljubezen. Obojna posvetitev nas navaja k spreobrnjenju, k obnavljanju krstne posvetitve Bogu in k življenju po evangeliju.

Kot pripomoček k posvetitvi smo izpostavili že utečene pobožnosti: prvi petki in prve sobote, molitev sv. križevega pota, litanije, v adventu Marijo nosijo, molitvene skupine, šmarnice,obnovili smo vrtnice, redno tedensko (ob četrtkih) češčenje Najsvetejšega … Vse je bilo v luči češčenja JMS. Pri posvetitvi JMS je potrebna osebna prostovoljna odločitev in temeljita priprava.

Pri posvetitvi obema svetima Srcema je zelo pomembna molitvena priprava. Zlasti pri češčenju Najsvetejšega gre za isto stvarnost – češčenje Srca Jezusovega. Ob tem šele moremo prav doumeti Jezusa Križanega in skrivnost njegove ljubezni do človeka. Tukaj bomo spoznali tisto silno ljubezen, ki je gnala Kristusa na križ.

Tako smo imeli letos v mesecu marcu blagoslovitev novega sv. križevega pota akademske slikarke Maše Mašukove Beršan, ki jo je opravil p. dr. Leopold Grčar, frančiškan z Brezij. Zelo je poudaril, da je molitev sv. križevega pota akademija duhovnega življenja JMS in našega srca.

Bl. papež Janez Pavel II. je ob 300. obletnici smrti sv. Marjete Marije Alacoque zapisal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv. Marjete, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce spozna resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

V pripravi na posvetitev JMS smo izdali dve zgibanki: o posvetitvi, kaj je, zakaj obema srcema hkrati; o pomenu posvetitve, načini, dvanajst Jezusovih obljub sv. Marjeti Mariji Alakok, svetopisemske osnove posvetitve in naloge iz posvetitve.

Vsi, ki so se posvetili, so se udeleževali skupne devetdnevnice v cerkvi, ostareli in bolni pa po domovih. Izdana je bila posebna zgibanka devetdnevnice, ki smo jo razdelili tudi drugim,saj je univerzalna, vedno se lahko zatečemo k JMS. Med devetdnevnico je bil vedno na razpolago zakrament sprave.

V to dogajanje pa smo vključili tudi ORATORIJ za otroke in mlade.

Neka gospa mi je zadnji prvi petek povedala tole svoje izkustvo: »Ko sem bila mlada, mi je neki duhovnik podaril sliko fatimske Matere Božje in Jezusovega Srca. Takrat me je samo blagoslovil in rekel, kako bi bilo lepo, če bi se tema Srcema posvetila. Takrat tega nisem razumela. Bolj ko sem se starala, pa sem si mislila, kdaj se bom lahko posvetila JMS. Ko sem izvedela, da se v naši župniji pripravlja posvetitev, sem bila zelo srečna in komaj sem čakala, da do te posvetitve pride. Danes sem star 87 let, vsa srečna, da sem vsa Jezusova in Marijina.«

Posvetitev obema srcema je potekalo 10. julija pri pozni sv. maši. Cerkev je bila vsa okrašena z dišečimi rdečimi vrtnicami, slovesno posvetitev pa je opravil murskosoboški škof ordinarij dr. Peter Štumpf, pred Najsvetejšim ob predsedniku slovenskega odbora za posvetitev JMS p. dr. Antonu Nadrahu in domačem župniku Srečku Frasu. Pred sv. mašo je bila molitvena ura, ki so jo vodili bodoči posvečeni člani JMS.

Gospod škof je v svoji pridigi podčrtal pomen posvetitve obema Srcema ter razložil, kako ostati zvest posvetitvi. Za župnijo je to velik dogodek, saj lahko poslej pričakujemo ob izpolnjevanju nalog iz posvetitve vse. Pozdravil in čestital nam je tudi p. Anton Nadrah in nam zaželel vztrajnosti, da ostanemo zvesti svetima Srcema.

Srečko Fras

Slovenija rešena balkanske vojne zaradi posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Od 18. do 22. julija 2011 so bile v hiši duhovnih vaj pri fatimskem svetišču duhovne vaje, ki jih je organiziral Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Duhovni voditelj je bil upokojeni nadškof msgr. Alojz Uran, pomagali pa so mu duhovniki iz Odbora.

Udeležilo se jih je 48 duhovnikov, redovnikov, diakonov in bogoslovcev, ena redovnica in 45 laikov med katerimi so izstopali zakonski pari, tudi jubilanti.

Portugalski cerkveni glasili: Bolletino del Santuario in Agenzia Ecclesia sta o slovenski skupini poročali in med drugim zapisali:

“Slovenija je mlada neodvisna država, saj je letos dopolnila komaj 20 let.

Do leta 1991 je bila del komunistične države bivše Jugoslavije. V izredno težkem in negotovem obdobju za slovenski narod, v času druge svetovne vojne, je tedanji škof dr. Gregorij Rožman položil vse svoje zaupanje v obljubo miru, ki jo je dala Marija v Fatimi, in ki je bila povezana s posvetitvijo njenemu Brezmadežnemu Srcu.

V soglasju s papežem Pijem XII. je škof Rožman med prvimi škofi v Evropi (pred njim so to storili le portugalski škofje) izpolnil to Marijino prošnjo.

Po temeljiti pripravi, ki je potekala v vseh župnijah z obhajanjem petih prvih sobot v mesecu, od januarja do maja 1943, je izvršil v Ljubljani pri Marijinem svetišču na Rakovniku, na zadnjo nedeljo v mesecu maju 1943, slovesno posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Sledila so trda leta komunizma in povojnega nasilja, vendar Marija ni pozabila na svojo obljubo.

  • Tako kot je bila Portugalska zaradi posvetitve, ki so jo opravili portugalski škofje 13. maja 1931, obvarovana druge svetovne vojne,
  • je bila Slovenija zaradi te posvetitve (in tudi priprošnje brezštevilnih mučencev, ki so darovali svoja življenja v duhu fatimskega sporočila, torej v duhu zadoščevanja za žalitve Boga) obvarovana krvave Balkanske vojne in je dosegla samostojnost.
Takoj po padcu komunizma je bila ta zavest zelo močna v srcih slovenskih vernikov. Iz nje se je rodila želja, da bi se Bogu in Mariji oddolžili s prepričljivim širjenjem češčenja in posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu in Jezusovemu presvetemu Srcu (obe Srci skupaj je angel miru v vseh treh prikazanjih leta 1916 omenjal pastirčkom).

Ta hvaležnost je rodila predlog 300 podpisnikov (med katerimi so bili škofje, duhovniki, redovniki in laiki), da se v Sloveniji oživi češčenje in posvetitev najsvetejšima Srcema.

Škofovska konferenca je predlog sprejela na svoji redni seji 17. decembra 1998 in ustanovila Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Slovenska škofovska konferenca je zadolžila Odbor (v katerega so ordinariji imenovali predstavnike svojih škofij), da spodbuja posvetitev posameznikov, družin in župnij ter preskrbi vse potrebne pripomočke za temeljito pripravo in izvedbo posvetitve.

Škofje so tudi naročili Odboru, naj spremlja tiste, ki se bodo za posvetitev prostovoljno odločili in jo opravili po temeljiti pripravi, tako da jih povabi na občasne molitvene shode in da posvetitev obnavljajo vsaj vsako leto.

Več kot tretjina vseh župnikov se je odzvala na to povabilo svojih škofov in organizirala v svojih župnijah neko obliko posvetitve: osebno ali družinsko. Nekateri pa so posvetili tudi župnijo kot tako. Drugi se na to še pripravljajo.

Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa sta se v tem času posvetili tudi dve škofiji v Sloveniji.

  • Ljubljansko nadškofijo je posvetil nadškof Alojz Uran 4. junija 2005 na evharističnem dnevu v Stični.
  •  Mariborsko nadškofijo pa je posvetil škof Franc Kramberger v Mariborski stolnici ob sklepu Evharističnega leta, ki ga je obhajala vesoljna Cerkev leta 2005. Ob tej priložnosti je škof Kramberger posebej povabil duhovnike svoje škofije, da posvetijo tudi svoje župnije.

Že od samega začetka svojega obstoja je delo Odbora
  • močno podpiral in spodbujal blaženi Janez Pavel II., sedaj pa ga
  • spodbuja in blagoslavlja papež Benedikt XVI.

V dvanajstem letu svojega obstoja je Odbor izbral za kraj duhovnih vaj Fatimo, da bi se mogli udeleženci duhovnih vaj na tem svetem kraju poglobiti v fatimsko sporočilo, obnoviti svojo posvetitev in prositi Marijo, naj jih uporabi za zmago njenega brezmadežnega Srca.”

Dragica Čepar