Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. junij 2017

VEČ IN BOLJE MOLITI (35) Molitveno bogoslužje



Cerkev daje v roke duhovnikom, redovnicam in redovnikom, a tudi laikom posebno molitveno knjigo, ki ji rečemo bogoslužni molitvenik ali kar brevir. To je za Svetim pismom in mašno knjigo najsvetejša knjiga. Gre za uradno cerkveno molitveno knjigo. Ko se udeležujemo molitvenega bogoslužja, svoje molitve pridružujemo Kristusovim molitvam in molitvam Cerkve, kajti molitveno bogoslužje je »molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).
Vsaka molitev Cerkve, zato tudi molitveno bogoslužje, dobiva svojo moč in učinkovitost od edinosti, s katero je Cerkev povezana s svojim Gospodom, katerega telo je. Krščanska molitev je zato nujno cerkvena. Čeprav jo opravlja kristjan sam zase, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve. Tako nobena molitev, čeprav jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna.
V bogoslužnem molitveniku imajo glavno mesto psalmi. Poleg njih so v molitveni knjigi tudi mnogi drugi deli Svetega pisma. Poleg tega pridejo tekom leta na vrsto pomembnejši odlomki iz del cerkvenih očetov in duhovnih pisateljev. Pridružujejo se jim pesmi in odpevi. Vse je urejeno v skladu s cerkvenim letom. Z molitvenim bogoslužjem posvečujemo ves dan in vse cerkveno leto. Z njim spolnjujemo naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17).
Glavni molitveni uri sta hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev. Poleg tega spadajo k molitvenemu bogoslužju ura bogoslužnega branja, dnevna molitvena ura in sklepna molitvena ura.
Molitveno bogoslužje ni le javna molitev Cerkve, temveč je tudi »vir pobožnosti in hrana za osebno molitev«. Koncilski očetje zato goreče prosijo »duhovnike in vse, ki se ga udeležujejo, naj se pri molitvi srce sklada z glasom« (B 90). Bogoslužni molitvenik je torej knjiga, s pomočjo katere napredujemo na poti svetosti. Poleg Svetega pisma in svete maše je glavni vir našega duhovnega življenja in za mašno daritvijo najodličnejša oblika molitve. Zato ima prednost pred katerokoli molitvijo. Veliko vrednost ima skupno molitveno bogoslužje, pri katerem je Jezus na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19 s).
Udeležba pri molitvenem bogoslužju je odličen način hoje za Kristusom. Tudi on je molil psalme. Vključujemo se v njegovo molitev in po njem, z njim in v njem prihajamo k Očetu.
Z molitvenim bogoslužjem se pridružujemo Mariji, apostolom in drugim učencem, ki so pri skupnih molitvah uporabljali psalme in druge dele Svetega pisma:
Molitveno bogoslužje ima veliko apostolsko moč. Cerkev »neprenehoma hvali Gospoda in prosi za zveličanje vsega sveta ne le z obhajanjem evharistije, ampak tudi na druge načine, zlasti z molitvijo duhovnih dnevnic tj. molitvenim bogoslužjem« (B 83). Tako živimo v stalni povezanosti z Bogom in prinašamo stoteren sad za življenje sveta.
Molitveno bogoslužje je začetek tistega bogoslužja, ki ga bomo vekomaj obhajali v nebesih. »Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško« (B 8). Seveda je to okušanje, dokler smo na tej nepoveličani zemlji kot tujci in popotniki, še nepopolno. Če se molitvenega bogoslužja udeležujemo s pravim notranjim in zunanjim sodelovanjem, nam daje navzoči Gospod svojo prisotnost na neki način tudi okušati. Vsaj včasih. Nebesa so tam, kjer je in se razodeva ter daje poveličani Kristus. Ker je on po Svetem Duhu pri molitvenem bogoslužju navzoč, je razumljivo, da je naše zemeljsko molitveno bogoslužje že nekakšno okušanje nebeškega bogoslužja.
Neka uslužbenka piše: »V zadnjem času sem začela moliti brevir. Tako čudovito se mi zdi dneve začenjati z molitvijo in jih z molitvijo končati. Tako osrečujoče je nositi Božjo besedo v srcu ves dan, se je spominjati v veselih in žalostnih trenutkih.«
p. Anton

sobota, 24. junij 2017

Molitev za prištetje Magdalene k blaženim


Vsemogočni Bog, Oče luči,
od tebe prihaja vsak dober dar.
Svojo služabnico Magdaleno Gornik
si obdaril s čudovitimi darovi
mističnih milosti in bogoljubnega življenja.
Usliši naše molitve in poveličaj jo,
da bo pred vesoljno Cerkvijo
prišteta k zveličanim.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …
Dobri Bog, po priprošnji Magdalene Gornik mi podeli milost …

petek, 23. junij 2017

Življenje Magdalene Gornik je za nas spodbuda za predanost Bogu



Nagovor gospoda nadškofa Stanislava Zoreta 23. februarja 2017

Zbrali smo se, ker nas navdihuje in navdušuje življenje Magdalene Gornik, ki je umrla na današnji dan – takrat je bila to prva postna nedelja, leta 1896 – v zamaknjenju. Vsa potopljena v Boga. Današnja Božja Beseda nas nagovarja k popolnemu zaupanju v Boga. H koreniti odločitvi za Boga. Že Sirah je rekel: "Ne zanašaj se na varljive zaklade, nič ti ne koristijo." In vendar smo ljudje tako radi, na takšen ali drugačen način, zavarovani s stvarmi, z ljudmi, z dogodki, s pričakovanji, za katere mislimo, da jih imamo tako ali drugače v svoji oblasti, da tako ali drugače lahko upravljamo z njimi. In zato se tolikokrat navežemo na stvari, ki minejo, na stvari, ki jih bomo popolnoma zanesljivo izgubili v trenutku svoje smrti. Če ne že prej. Če ne že takrat, ko bomo morda oslabeli, ko bomo zboleli. Že takrat toliko stvari človeku spolzi iz rok, za katere je prepričan, da so njegova varnost, da so zagotovilo njegovega jutrišnjega dne. Kaj šele takrat, ko Gospodar življenja izreče tisto besedo: "Pridi!" In nas povede v življenje na drugi strani smrti. In prav o tem govori tudi današnja evangeljska beseda (Mr 9,41–50), ki nam morda zveni prezahtevno. Kajti zavedamo se, da, če bi ta evangeljska beseda v našem življenju postala resničnost, bi vsi mi okrog hodili slepi in gluhi in hromi in kruljavi, brez nog, brez rok, brez ušes, kajti vsi, če smo iskreni pred Bogom in pred seboj, smo grešni. In zato je ta beseda povabilo: nasloni se na Boga, tudi v svojem grehu, tudi v svoji slabosti, v svoji človeški krhkosti in nepopolnosti. Nasloni se na Boga! On more ozdraviti slepoto tvojih grešnih oči, on more ozdraviti gluhoto tvojih grešnih ušes, on more ozdraviti napačna dela tvojih rok, napačna pota tvojih nog, zato se nasloni na Boga in verjemi Jezusu Kristusu, ki je šel v trpljenje, v smrt, v grob. Zato da bi vsak izmed nas mogel živeti vstajenje. In Magdalena Gornik, ki se je v vasi Janeži rodila 18. julija 1835 revnima staršema Ani in Jožefu Gorniku kot tretji izmed sedmih otrok, nam govori tudi o tem – nasloniti se na Boga. Še zelo mlada je bila, 13 let je imela, ko se ji je prvič prikazala nebeška Gospa – tako reče – in jo je vprašala, komu bo darovala svoje delo. In Magdalena je takrat odgovorila, da bo delo darovala Jezusu, kajti Jezus najbolje ve, da ga Magdalena ljubi. In od takrat naprej – seveda že prej – ampak od takrat naprej še bolj, je vse njeno življenje, vse njeno delo in tudi vsa njena nemoč, vse njeno trpljenje izročeno Jezusu. On je njeno vse. On je polnost njenega življenja in ona živi polno v Jezusu Kristusu takrat, ko leži nemočna, bolna na postelji, ko je praktično hroma in ne more narediti niti koraka, in potem ko njeno čudežno življenje pravzaprav navdihuje toliko ljudi. Jezus je njeno vse.
Dragi bratje in sestre, naj bo to prvo vprašanje našega življenja, našega trenutka, v katerem smo tukaj. Kajti sem smo prišli zato, da bi vsak izmed nas dobil sporočilo in da bo vsak izmed nas začel živeti odločitev za Boga. Ni namreč dovolj, da se oziramo v življenje Magdalene Gornik – čudovito je – ampak zgolj občudovanje tega življenja ni naše poslanstvo. Nikogar izmed nas. Naše poslanstvo je zaslišati besedo, ki jo Gospod govori meni, odkriti pot, ki jo Gospod načrtuje zame, na katero Gospod vabi mene samega. In zato je tisto vprašanje, na katerega moramo skušati odgovoriti na tem našem srečanju, tole: "Ali je moje življenje posvečeno Jezusu Kristusu, kakor je svoje življenje in delo njemu posvetila Magdalena? Ali s svojim prizadevanjem, z vsem, kar sem, z vsem, kar znam, in z vsem, kar zmorem, v resnici hočem služiti Bogu?" Ne samo Bogu v njegovi odmaknjenosti, ampak Bogu, ki ga srečujem v bratih in sestrah. Bogu, ki me prosi v pomoči potrebnem, v preziranem, v brezdomcu. Bogu, ki me prosi v družinskem članu, ki me prosi v nekom, ki z menoj živi pod isto streho, pa sem morda preveč zazrt kdo ve kam, da bi opazil Boga v tej neposredni bližini. Posvetiti je treba svoje življenje Bogu: sposobnosti, dela, vse, kar smo in kar imamo. Vendar pri tem še enkrat opozarjam, kakor govorijo že cerkveni očetje, da nič ne koristi, če so naši kelihi zlati, pa so naši bratje in sestre lačni. Takrat je naša vera, naša pobožnost, pravzaprav zgrešena, da ne uporabim besede zlagana. Posvetiti življenje Bogu!
In druga stvar, ki me na poseben način navdihuje iz Magdaleninega življenja, je njeno zakoreninjenje v Jezusa Kristusa, v njegovo življenje, v njegovo trpljenje. Pravzaprav v njegovo umiranje. Leta 1848, pred adventom, je Magdalena prejela stigme. To zaznamovanost telesa z Jezusovim trpljenjem, ki je pravzaprav posledica globoke meditacije, rekel bi zedinjenja v duhu z Jezusom, z njegovo preizkušnjo, z njegovo Kalvarijo, z njegovo smrtjo, in te rane, te stigme, je potem nosila skozi vse življenje, včasih bolj izrazite, drugič morda nekoliko zaceljene, ampak skozi vse življenje. Kaj pomeni to trpljenje? Dragi bratje in sestre, trdno sem prepričan, da je pri Magdaleni, ki se je odločila, da bo vse svoje življenje, vse svoje delo izročila Jezusu, Jezus njeno izročitev sprejel na takšen način, kakor moremo videti, kakor moremo brati iz njenega življenja. In nas morda prevzame nekakšna groza, ali je res vse to trpljenje, vsa ta bolezen, ali je vse to res nekaj, kar Bog zahteva od tistega, ki veruje vanj? Ne, ne od vas. Najbrž tudi ne od mene. Od Magdalene je to zahteval in Magdalena je sledila njegovemu povabilu. Rad pa bi, da vsak izmed nas svoj pogled dvigne. Magdalena je šla z Jezusom skozi rane, skozi trpljenje, skozi preizkušnje. Magdalena je šla za Jezusom na Kalvarijo, ampak Jezus ni ostal na Kalvariji, Jezus ni ostal v grobu, Jezus je grob odprl, vstal je in šel v življenje. In Magdalena, ki mu je sledila skozi trpljenje, skozi Kalvarijo, v grob, je z njim vstala – v življenje. To je naša krščanska pot, naš pogled. Naša misel se dostikrat ustavi ob preizkušnji, ob bolezni, ob smrti, ob grobu. Jezus Kristus je prebil grob. Tisti kamen, odvaljeni kamen na Jezusovem grobu ni bil odvaljen zato, ker sicer Jezus ne bi mogel iz groba. Ne, ta je bil odvaljen zato, da bi mi videli, da je grob prazen. Da bi mi nekako s svojimi očmi videli resničnost vstajenja, Jezusovega vstajenja in vstajenja vseh tistih, ki hodijo za njim. In zato vas povabim in prosim, dragi bratje in sestre, da tudi mi svojo pot za Jezusom, ki je za vsakega čisto posebna, živimo s tem pogledom, s pogledom na Jezusovo vstajenje. V tem pogledu in v tej zvestobi postane vsaka preizkušnja in vsako trpljenje odrešilno, pridruženo Jezusovemu trpljenju; postane odrešilno za življenje sveta. In kakor je Magdalena zmogla vse to v popolni predanosti Gospodu Jezusu, tako naj bo tudi naša odločitev, da bomo hodili za Jezusom, da se bomo izročili njemu, da bomo sledili njegovemu povabilu, ne glede na to, kam nas bo vabil, kod nas bo vodila pot za njim. Kajti na koncu te poti, če jo bomo prehodili v ponižni zvestobi, je vstajenje. Na koncu te poti je vstajenje! Naj nam tudi Magdalena z zgledom svojega življenja pomaga, da bomo hodili pogumno, da bomo hodili predano, kot sem rekel – z očmi uprtimi v Vstalega. Amen.

četrtek, 22. junij 2017

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo



V aprilu 2017 smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Smo v mesecu maju, Marijinem mesecu, mesecu šmarnic. Marija je Mati duhovnih poklicev in bo zelo hvaležna vsem, ki zanje molite. Ko pišem te vrstice, smo v tednu molitve in dela za duhovne poklice. Vsako leto nas ta teden sprašuje: »Kaj si doslej storil za duhovne poklice?« Morda se prav v tem času kakšen fant ali dekle borita v sebi za odločitev popolne podaritve Bogu. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost v ljubezni do Boga in do bližnjega. Prihodnost Slovenije je na področju duhovnosti v veliki meri odvisna od dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, diakonov, katehistinj in drugih poklicev.

sreda, 21. junij 2017

Jubilejna posvetitvena molitev ob fatimski stoletnici


Pozdravljena, Gospodova Mati,
Devica Marija, Kraljica rožnega venca iz Fatime!
Blagoslovljena si med ženami,
podoba Cerkve, odeta z velikonočno lučjo,
čast našega ljudstva,
zmagoslavje nad zlom.

Prerokba Očetove usmiljene ljubezni,
učiteljica oznanila Sinove blagovesti
in znamenje žarečega ognja Svetega Duha.
V tej dolini sreče in bolečine nas pouči
o večnih resnicah, ki jih Oče razodeva malim.

Pokaži nam moč svojega zavetniškega plašča.
Tvoje brezmadežno Srce
naj bo pribežališče grešnikov
in pot, ki vodi k Bogu.

Združen/a s svojimi brati,
v veri, upanju in ljubezni,
se ti izročam.
Združen/a s svojimi brati, se po tebi posvečam Bogu,
o Devica rožnega venca iz Fatime.

Končno bom, odet/a s svetlobo, ki sije iz tvojih rok,
poveličeval/a Gospoda vekomaj.

Amen.