Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 20. oktober 2017

Na dnu srca moj Bog živi


Na dnu srca moj Bog živi,
kot ogenj je, močno žari;
življenje celo naj gori,
izžge naj vse, kar Božje ni.
Pozdravljen, moj Gospod,
naj zvest Ti bom povsod.
Mariji ves se izročim,
po Njej se Tebi posvetim.

Ni smel se Mojzes bližati,
ko videl je, da grm gori;
odprte meni so poti,
da molim, ljubim Te vse dni.

Če delo, skrb me žalosti,
me misel Nate veseli;
če križ, nemir me obteži,
srce se v Tebi umiri.

Ko večno jutro se zgodi,
navzočnost Tvoja prežari
telo in dušo, vse stvari;
večera, tème nič več ni.
An

četrtek, 19. oktober 2017

Razmišljanja ob zmedi (6)



16. Danost in svoboda
Včerajšnji dan je osnova današnjemu dnevu,
in danes je temelj za jutri.
Nad včeraj smo že brez moči
in vse kar se danes godi
je deloma že pogojeno.
Naš jutri pa bo obrodil, kar sklenemo danes
in v tem smo še vedno svobodni.

17. Svoboda izbire
Svoboda, dragoceni dar
nebeškega Očeta, Stvarnika vesolja,
nas dviga nad ostalo tvarno stvarstvo.
A vse, kar je prejeto, tudi zavezuje
in dragoceni dar svobode ni izjema.
Nalaga nam dolžnost presoje in izbire
med dobrim in med zlom
ter skrb za naše bližnje, za njih varstvo in blaginjo
pa tudi za naravo,
ki je zaupana nam v skrbno uporabo.
V zavesti dostojanstva, ki ga da svoboda,
prevzemamo na sebe tudi odgovornost,
najprej za lastne opustitve in dejanja,
a tudi za posledice dejanj in opustitev vseh ljudi.

18. Svoboda in odgovornost
Svobodna volja je človekova lastnost,
zato je svoboda pravica sleherne osebe,
ki mora dati ji nek cilj in smoter
ter jo uravnovešati z dolžnostjo odgovorne rabe.
Ni odgovornosti, kjer ni svobode,
a kjer svobodo uporabljajo neodgovorno,
povzročajo nesrečo bližnjemu in sebi.
Čeprav se zdi človeku včasih meja odgovornega
dejanja ali opustitve silno tenka, komaj vidna,
zazna jo in nas spomni nanjo vest.
Marko Kremžar

sreda, 18. oktober 2017

Vir največje sile (6) Kadar omahujemo



Časnikarski poročevalec je nekoč vprašal severnoameriškega milijonarja: »Kaj sodite? V čem je skrivnost vašega uspeha, ki ste ga imeli v svojih kupčijah?«
Milijonar je namršil obrvi in odgovoril: »Prav dobro vem, zakaj sem prišel, kamor sem prišel!« Poročevalca je tak odgovor nekoliko zmedel, zato je skromno vprašal: »Ali mi tudi lahko poveste ta svoj »zakaj«? »Predvsem nikar ne mislite,« je odgovoril magnat, »da je moja kariera od vsega začetka bila uspešna. Večkrat sem v svojih podjetjih doživel polom, ker si nisem bil na jasnem, kaj naj storim, da bom zmagal. Odkar pa sem odkril to skrivnost, vam lahko rečem, da sem ga tiste malokrat, kar sem ga polomil, prav zato polomil, ker se nisem ravnal po tem načelu.«
Milijonar si je prižgal pipo in pristavil: »Vselej sem se poprej pobrigal, da sem si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem. Nato pa sem se brez oklevanja lotil stvari in jo skušal izpeljati. Nekoč sem imel zelo bistrega deležnika, ki pa je imel zelo veliko napako, da je vedno kolebal in se v odločilnem trenutku nikoli ni mogel odločiti. Zato sva izgubila več zelo važnih kupčij. Ločil sem se od njega, čeprav sem vedel, da z njim izgubim zelo veliko pomoč. Poslej sem imel srečo. Kadar kaj sklepam, me nobena stvar več ne omaje. To je skrivnost mojih uspehov.«
Marsikdo se sprašuje: »Zakaj Bog ne usliši naših molitev?« Z drugimi besedami: »Zakaj naša molitev ni vselej uspešna ali se nam vsaj zdi, da ni?«
S tem vprašanjem si je že marsikateri pisatelj belil glavo, ne da bi bil mogel nanj točno odgovoriti. Pa ni treba misliti, da so to vprašanje obravnavali samo katoliški pisatelji. Tudi protestanti so v številnih spisih razpravljali o tem vprašanju, celo laiki, moški in ženske so iskali rešitve tako imenovanega »vprašanja neuslišane molitve«. W. P. Paterson, protestantski profesor edinburške univerze, v svojem spisu »Prayer and Contemporary Mind« (Molitev in sodobno mnenje) na kratko posnema mnenja 1667 pisateljev vseh dežel in ver, katere je vprašal za sodbo glede te in drugih točk, ki zadevajo molitev. Zelo zanimivo je poglobiti se v 1667 različnih po skupinah urejenih sodb glede tega vprašanja, ki jih pisec navaja.
Teozofi na primer razlagajo, zakaj molitev ni učinkovita, s trditvijo, češ ker smo »sad prejšnjih ponovnih učlovečenj«, in zato, če prosimo, kar ne bi bilo v skladu z našim načinom mišljenja v kakšnem prejšnjem učlovečenju, ta prejšnja volja prepreči učinkovitost naše molitve. Drugi pripisujejo to neuspešnost dejstvu, da drugi prav isto prosijo kakor mi; pa je to mogoče dati le enemu ali samo nekaterim. Bog da tistim, za katere se mu prav zdi. Tako na primer, če tisoč ljudi hkrati Boga prosi, da bi zadeli glavni dobitek pri božični loteriji, ga Bog ne da vsem, in tako ostane mnogo prošenj brezuspešnih.
Kitajski protestant pravi, da smo sami krivi, ker Boga tako različne stvari prosimo, tako da nam da, kar se njemu bolj primerno zdi.
Izmed katoliških pisateljev pravijo nekateri, da zaradi tega nismo uslišani, ker ne molimo z dolžno ponižnostjo. Drugi spet pravijo, da nam manjka vztrajnosti; drugi spet, ker se ne prepustimo docela božji volji. Pravi, če ne celo edini vzrok, zakaj naša molitev ni uslišana, pa je v resnici ta, ker omahujemo …
To pa ni moja misel, marveč je misel Jezusa Kristusa: »Resnično povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« – Če torej v molitvi kaj prosimo, pa ne prejmemo, je vzrok ta, ker naša vera omahuje in ni trdna, to je, ker nimamo potrebnega zaupanja.
Zelo malo ljudi je na svetu, ki bi vselej ali vsaj običajno vedeli, kaj bi pravzaprav v različnih okoliščinah radi. Ljudje na splošno vse preveč ugibajo in kolebajo od ene želje do druge. Če pa kdaj vendarle kaj sklenemo, kar se nam zdi zares prav, se nam nato večkrat zgodi, da se začnemo v srcu bati, ali nismo storili kake neumnosti. Z drugimi besedami: v srcu omahujemo.
Ker v svojih prošnjah večkrat ne vemo zanesljivo, ali je res dobro za nas, kar si tako močno želimo, je naravno, da vsaj v srcu omahujemo. In ker potemtakem nimamo popolnega zaupanja, se kajpada lahko zgodi, da ne prejmemo tega, kar tako goreče prosimo.
Vselej moramo na to misliti, da sta dve vprašanji, ki sta v svojih vzrokih povsem različni: ali nam Bog da, kar ga prosimo; ali pa nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. Preiščimo vzroke, zakaj Bog včasih ne da, kar ga prosimo.
Bog nam kaj lahko da premnogo stvari, najsi ga zanje prosimo ali ne; to je neodvisno od naših molitev. Bog v načrtih svoje previdnosti ni od nas odvisen, čeprav upošteva svobodno voljo, ki nam jo je bil dal. Vendar pa spada k načrtu njegove previdnosti, da nam podeli mnogo, če ga za to prosimo. Zato pa je naš Gospod Jezus Kristus tako nujno opominjal, naj molimo, naj prosimo, da bomo prejeli, ker bi nam Bog sicer marsičesa, kar nam hoče dati, ne dal, ker ga ne prosimo.
Naš Gospod Bog nam neprestano daje mnogo stvari, ker zanje prosimo; to se ne pravi, da bi bil dolžan vedno nam dati tisto, kar ga prosimo. V enem primeru pa nam je obljubil, da nas bo uslišal, če ga bomo prosili. Ta primer je takrat, kadar ga prosimo z vero in brez omahovanja. V tem primeru nam je obljubil, da bo našo molitev ugodno rešil. Da je Kristus v svojem umrljivem življenju tako ravnal, jasno vemo iz prej navedenih in tudi drugih zgledov, ki jih najdemo v evangelijih.
Nikoli se ne pritožujemo, če nam Bog da, kar smo ga prosili, pač pa pozabimo, da bi se mu zahvalili. Pritožujemo pa se, če nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. V svoji nespameti se celo drznemo očitati mu, češ da ne drži besede, ko je tolikokrat rekel: »Prosite in boste prejeli!« Mi pa prosimo in ne prejmemo! In ta zavrnitev naših molitev vzame ves pogum marsikaterim, ki so goreče in s pravo vnemo molili, pa niso prejeli, kar so prosili. »Zakaj«, pravijo, »Bog mojih molitev ni uslišal?« To je vprašanje »neuslišane molitve«. Odgovarjamo s svetim Jakobom (4,3): »Prosite in ne prejemate, ker prosite slabo!« Slabo pa prosimo, ker med drugim prosimo brez potrebne vere in oklevamo.
Zato nikakor nimamo pravice, da bi se pritoževali, zakaj Bog naše prošnje ne usliši. Ali smo morda prosili v trdni veri, ne da bi omahovali? Zelo težko je dokazati, da bi bili tako ravnali, čeprav se nam tako zdi.
C. M. de Heredia

torek, 17. oktober 2017

Skupna družinska molitev


Kako je bilo včasih v marsikateri krščanski družini z družinsko molitvijo, zgovorno pričuje neki duhovnik:
»Še preden sem se rodil, sem vdihaval molitvenega duha, kajti moj oče in moja mama sta vedno molila. V svojem življenju še nisem doživel dneva, da v domači družini ne bi opravljali skupne molitve. Tako sem prepričan, da so molili tudi, ko mene še ni bilo. V takem okolju sem prijokal na svet. Ne spomnim se, da bi nas starši posebej uvajali v molitveno življenje in da bi glede tega imeli težave z nami. Otroci smo se naučili moliti in molitev sprejeli kot vrednoto, ko smo videli moliti starše in druge odrasle v družini. Stari oče je bil nekak 'družinski duhovnik', ki je molil naprej. Po njegovi smrti je vlogo družinskega molivca prevzel oče, in sedaj, ko tudi njega ni več, brat. Otroci smo se po rožnem vencu vrstili za litanije. V enajstih letih nas je bilo toliko, da ves teden nismo prišli vsi na vrsto. Preden smo zvečer odšli k počitku, nas je stari oče drugega za drugim blagoslovil in nato smo po poti v sobe molili bolj zasebne molitve. Ko smo bili še majhni, smo ponavljali, kar smo slišali moliti odrasle, pozneje pa so te molitve postale bolj osebne. Spominjam se tudi, kako je stari oče, ko je bil že prileten in ni mogel več ne na polje ne na pašo, sedel pod staro lipo in ves popoldan so skozi njegove roke drsele jagode rožnega venca. Vse te slike in ti zgledi molitvenega življenja doma so se globoko vtisnili vame.«
Papež Pij XII. je izrekel pomembno misel: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.«

Skupna družinska molitev ima prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri so člani zbrani v njegovem imenu, še posebej navzoč (prim. Mt 18,19 s). Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Da bo Jezus v družini navzoč, je potrebno vztrajno prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost, potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Veliko pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto pismo, življenjepisi svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, druge molitvene obrazce, cerkvene pesmi, spontane molitve, še zlasti spontane prošnje za vse potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.
Poglejmo zgled lepe družinske molitve, ki jo mati popisuje takole:
»Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem naše družine doprinesli delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k posteljam, da skupaj pomolimo.
Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost, in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna. Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in čudovito, kako so že manjši otroci za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum, življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da bi po njej živeli.«

Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno, spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih molitvic na pamet. To je v redu, vendar je potrebna tudi pomoč otrokom, da se bodo znali pogovarjati z Bogom s svojimi besedami. To so lahko kratki stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus, Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam. Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše, hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«
Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!
Marsikje se od časa do časa zbere k večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne molitve in petje.
An